V zapor prišel zdrav, odšel kot invalid

Sedeminpetdesetletni Bojan Vodopivc iz Laškega, roko na srce, v kazenskih zadevah zdaleč ni nepopisan list. Obsojen je bil predvsem zaradi tatvin tovornjakov in kmetijske mehanizacije. Kazni za rešetkami je prestal, vendar ni več zdrav, še več, priznana mu je invalidnost prve kategorije. Čeprav je tudi k tej deloma pripomogel sam, z gladovno stavko, zdaj zdravstveni dom Trebnje toži za 70.000 evrov odškodnine.

Bojan Vodopivc D. M.

Shujšal za 38 kilogramov

"Zaprli so me zaradi kraje kamiona. Svoje nedolžnosti nisem mogel dokazati, zato sem že nekaj dni po prihodu v celjski pripor začel gladovno stavkati. Vztrajal sem 107 dni, od marca do junija 2015, in v tem času shujšal za 38 kilogramov," nam je pripovedoval Vodopivc. Po končanem štrajku je pristal na invalidskem vozičku, na katerega je bil priklenjen tudi po premestitvi na služenje zaporne kazni na Dobu, ter še leto dni na prostosti: "V celjskem zaporu sem nekega dne hotel na stranišče, pa sem padel in nisem mogel več vstati. Po domače povedano, so mi odpovedali živci v nogah in rokah. Niti pisati ne morem." Na novomeško okrožno sodišče ga je včeraj pripeljala žena, opiral se je na berglo: 

V tožbi, ki jo zastopa njegova pooblaščenka, odvetnica Albina Vedenik, očita trebanjskemu zdravstvenemu domu, da po končani gladovni stavki ni nadzoroval njegovih obrokov na Dobu. "Dali so priporočilo za beljakovinsko prehrano, jaz pa sem dobival testenine, krompir in kruh. Toda po 27. členu pravilnika o izvrševanju kazni zapora se bolnemu obsojencu zagotavlja hrana po navodilih zdravnika: 'Zavod obsojencu zagotavlja dietno hrano, ki jo prepiše zdravnik. Ta preverja, ali se pri obsojencu v zvezi s pripravo hrane ravna v skladu z njegovimi navodili. O ugotovitvah poroča direktorju zavoda.'"

Gospod je umrl

Pred sodnico Ano Novino je včeraj stopila komisija za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete v Ljubljani. Zdravniki Nada Rotovnik Kozjek, Metka Moharić in Fajko Bajrović so vztrajali pri svojem mnenju, da je imel Vodopivc ustrezen energijski vnos, saj se je zredil za 11 kilogramov. "Jedilniki v državnih ustanovah so regulirani, v zaporu prav tako, kot v bolnišnicah, šolah in vrtcih," je pojasnila Rotovnik Kozjekova.

Po drugi strani pa zdravniki niso vedeli, kakšen je zaporniški jedilnik, čeprav je bil ta, kot je opozorila odvetnica Vedenikova, vložen v sodni spis: "Izvedenci danes niso popravili pomanjkljivosti v svojem mnenju in pri pregledu spisa niso bili dovolj natančni. Zato predlagam postavitev drugih izvedencev s področja nevrologije, rehabilitacije in prehrane."

Sodnica Novina je odločila, da je obravnava zaključena in sodba bo izšla pisno. A to ni edina Vodopivčeva tožba, vložil jih je še proti zdravstvenemu domu ter zaporu v Celju in zaporu na Dobu. "Oba zapora sem tožil zaradi razmer v tamkajšnjih takoimenovanih bolniških sobah, v katerih bi moral biti zdravniški nadzor zagotovljen 24 ur na dan, pa je samo do treh popoldne, in še to le čez teden. Med vikendi ni nikogar. Vstavljen sem imel kateter, posodo pa si sam praznil v zbiralnik v sobi. Ne morem povedati, kako je smrdelo ob koncih tedna," je razlagal Vodopivc. "Na Dobu sta dve takšni sobi, ki jima pravijo bolniška, a je razlika od drugih le ta, da prinašajo obroke. V eni sem bil skupaj s sojetnikom, v drugi je bil sam nek gospod. Čez vikend, ko ni bilo zdravnikov, je začel vpiti na pomoč. S kolegom sva ga slišala, in tudi midva skozi okno kričala, naj nekdo pride. Ko je končno pripeljal rešilni avto, je bilo že prepozno. Gospod je umrl."

Danes ne bi spet stavkal

Ko je od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks) zahteval fotokopijo dokumenta, iz katerega izhaja, da ima ZPKZ Dob bolniško sobo in koncesijo zanjo, so ga zavrnili: "Zaprošeni dokument pri organu ne obstaja in ga zato prosilcu ne more posredovati."

Kot nam je zatrdil Vodopivc, je tožbo proti ZPKZ Dob pri Mirni na prvostopenjskem sodišču v Ljubljani dobil, a še ni pravnomočna, "odločalo bo višje sodišče. Prisodili pa so mi nekaj manj kot 10.000 evrov odškodnine".

Danes se po svojih besedah ne bi spet odločil za gladovno stavko: "Res nisem vesel, ker sem postal invalid."