Strah pred porodom, debelost, vpliv na kariero in slabi materialni pogoji so le nekateri od razlogov, zaradi katerih se ženske odrekajo potomstvu. Na osnovi svojih bogatih terapevtskih izkušenj je srbska psihologinja dr. Marina Tumovska sestavila seznam razlogov, ki en del ženske osebnosti odvračajo od materinstva. Brez olepšavanja predstavlja miselni tok ženske, ki se boji postati mama.
Ne bom sprejela otroka
Mislim, da je nesmiselno zanositi, če ne občutiš globoke ljubezni do otrok. Ko to rečem, vedno dobim odgovor, da otroka vzljubiš, ko ga imaš. To je nelogično. Če vam ni všeč rdeča barva na avtomobilu, ne boste kupili rdečega avta v upanju, da vam bo strašno všeč nekaj, česar nikoli niste marali.
Materinstvo je odgovornost
Otrok zahteva veliko časa. Da bi se nekdo odrekel trenutkom, ki bi jih lahko posvetil samo sebi, bi si moral resnično želeti kuhanja, čiščenja, poslušanja joka, igranja skrivalnic … Otrok ni hobi, ki se mu lahko posvetiš, ko ti pade na pamet. To je edini odnos, ki je zagotovo za vedno.
Otrok ali kariera
Ženske, ki zamenjujejo ''ali'' z ''in'', tvegajo lastno zdravje. Bodimo realni, tiste, ki imajo otroke, se morajo odreči bleščeči karieri. Ne zavidam ženskam, ki so morale v službo kmalu po porodu in so najele varuško. Prvič, niso imele stika s svojim otrokom. Drugič, kdo ve s kakšnimi varuškami imaš opravka. Zakaj bi se odločila za otroka, če se mu ne morem posvetiti?
Strah pred porodom
Bojim se bolečine. Za mene je že odhod k zobozdravniku enak katastrofi. Poroda si ne morem niti zamisliti. Da ne razmišljam o raznih zapletih, ki se dogajajo med porodom.
Prizadet otrok
Vedno obstaja možnost, da se rodi hudo prizadet otrok. Ne smem niti pomisliti na to, kako bi celo življenje posvetila otroku, ki mu ne moreš pomagati. To je nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti ženski, a se dogaja.
Slabi pogoji
Cene so vse višje, plače pa vse slabše. V nič nisem prepričana in trpim zaradi občutka nenehne negotovosti. Ne želim, da moj otrok odrašča v takšni atmosferi. Zakaj bi?
Življenje je trpljenje
Življenja ni treba jemati preveč resno – sliši se kot neslana šala. Veliko je krivice in grdih stvari. Žal je življenje večinoma sestavljeno prav iz takšnih dogodkov, razen če ste nepopravljiv optimist.
Na moške se ne moreš zanesti
Večina jih nima očetovskega instinkta. Ni čudno, da brez slabe vesti ne plačujejo preživnine ali pa se leta ne vidijo z otroki. Pri ženskah se to ne dogaja, razen če gre za težko patologijo. Kaj pa tisti očetje, ki nežno zibajo svoje otroke vsak večer, sprašujete? Morda imajo zelo radi žensko, s katero imajo otroka, pa imajo potem radi tudi njega kot del nje. Kaj pa, ko ljubezen mine?
Otroci so večinoma nehvaležni
Mnogi se odločijo za starševstvo v upanju, da jim bodo otroci hvaležni in jim vračali ljubezen. Motijo se. Kolikokrat sem slišala starejše ljudi, ki so vse žrtvovali za svoje otroke, oni jih pa zdaj niti ne pogledajo. V najboljšem primeru vas pokličejo nekajkrat tedensko, v najslabšem pa – ko nekaj potrebujejo. Tako je tudi najbolj pogosto.
Egoist sem
Življenje je kratko in minljivo. Tretjino prespimo, tretjino preživimo v službi, samo tretjina pa ostane za nas. Ko odmislimo čas, ki ga preživimo na poti v službo, v trgovini, pri likanju, pranju in kuhanju ter jedi, nam ostane komaj kakšna ura dnevno, da napolnimo baterije z nečim, kar nam prija. Še ta kratek čas izgine tisti trenutek, ko dobite otroka. Postanete absolutni suženj. Morate ustreči šefu, možu, otrokom, staršem … Vsem, samo sebi ne.
