Alpra Design 23-ič razkriva slovenske štirikolesne umetnine

Na svojem najnovejšem koledarju je izpostavil križance malo drugačne vrste. Z nami je delil svoj pogled na najnovejši izdelek in brez dlake na jeziku povedal, kaj si misli o današnjem oblikovanju avtomobilov.

Kaj je bila glavna tema oblikovanja letošnjega koledarja?
Glavna tema letošnjega koledarja je prikaz razvoja ideje od začetnega osnutka do dovršene oblike. Na vsaki stranici, oziroma prikazani ideji avtomobila, se lepo vidi prehod od grobe ročno risane skice do realistično zasenčenega končnega videza.

Kako se pripravljaš na izdelavo koledarja, risanje skic? Koliko čas traja proces od ideje do realizacije?
Postopek za pripravo tega koledarja je specifičen. Medtem, ko večina koledarjev na trgu lahko nastane v enem dnevu - od nakupa fotografij na foto bazah in grafične zasnove ter priprave za tisk - je to pri meni dolg proces. Koledarji Alpra design že 23 let ostajajo zvesti tematiki nevtralnega avtomobilskega dizajna in imajo večino let tudi že zveste stalne kupce, prav zato moram vsako leto poskrbeti, da bodo ti dobili dovolj drugačen koledar od prejšnjih. Zato mi veliko časa vzame razmišljanje o specifični rdeči niti vsakega novega koledarja. Po skiciranju različnih možnosti sledijo bolj nazorni osnutki in zamisel celotnega videza tiskovine. Vmes je zbiranje ponudb za tisk in odločanje o različnih dodelavah – recimo srebrni tisk, reljef, videz škatle itd. Včasih imam tekom leta na zalogi že precej skic, ki bi lahko ustrezale konceptu, sicer jih delam namensko glede na tematiko. Vsekakor tudi obstoječe skice prilagajam in dodelujem glede na izbrani videz koledarja. Ko so avtomobili oblikovani do konca in vstavljeni v ustrezno podobo koledarja, pripravim še poštne kartice v slogu koledarja, ki so dodane k vsakem izvodu. Preden se koledarji vstavijo v škatle jih grem še podpisati in oštevilčiti. Bolj, ko gre priprava koledarja h koncu, bolj intenziven proces je. Če sprva vsak dan nekaj časa namenim razmišljanju in skiciranju, na koncu delam od jutra do večera. Če bi to pretopil v klasičen 8-urni delavnik, bi koledar nastajal vsaj dva mesca.

Ali se prilagajaš trendom v avtomobilski industriji? So tudi tebe prevzeli križanci, športni terenci, crossoverji, kakorkoli že pravijo temu segmentu vozil, ki je v Evropi prevladal nad vsemi drugimi?

Veliko trendov je po mojem mnenju umetno ustvarjenih, z namenom spodbujanja k nakupu nečesa, kar v resnici ni potrebno. Bolj kot trendi so mi všeč individualna razmišljanja in zgodbe, neka lastna smer, zato na trende ne dam prav veliko. Vseeno pa kot oblikovalec delam za ljudi in zato tudi na koledarju prikažem pestro izbiro avtomobilov, čeprav si ne predstavljam, da bi nekatere od teh delala moja znamka. Kar se križancev tiče, je absurd naziv »mestni terenci«. Včasih so fičo, yugo, katrca, stoenka peljali družine na morje in po makadamu v hribe. V bistvu povsod. Danes ima vsak avto že več prostora od teh nekdanjih, asfalt je tudi v hribih, voznikom pomaga elektronika, a ljudje že za mesto kupujejo avte terenskega videza. Skratka to ni stvar dejanskih potreb, ampak očitno želje imeti nekaj univerzalnega, »za vsak slučaj«. V resnici so za vsakodnevno uporabo, v primerjavi s klasičnimi kombilimuzinami, ti križanci slabši po kar nekaj uporabnih kriterijih. Kvečjemu ljudje, ki živimo na obrobju Slovenije, bi lahko logično upravičili nakup takšnih kvazi terenskih avtomobilov, saj nas nedemokratične poteze politike silijo, da si običajne avtomobile uničujemo na razpadajočih cestah, kjer je občutek vožnje primerljiv s slabim makadamom.

Torej na tvojem koledarju takih avtomobilov ne najdemo?
Konkretno na tem koledarju takšnih križancev ni, so pa trije avtomobili za slabše terene: pick-up precej omehčanega videza (ker je tudi ta segment vedno bolj blizu osebnim avtomobilom), športno-pustolovski terenec in povsem samosvoj križanec terenca s športnim roadsterjem, mišljen kot nekakšen novodobni buggy, s katerim si povsem neracionalen, a v stiku z naravo ne glede na cestno podlago. Na nek način je ta avto parodija zdajšnjega križanja in samosvoja možnost, tako kot je bil na koledarju 1998 koncept pick-upa z izrazito klinasto-športnim videzom.

Ali lahko v vozilih, ki si jih do zdaj narisal vidimo sorodnost s kakšno realno znamko vozil, modelov, ki obstajajo in so na cesti? Ali so to popolnoma tvoje zamisli?
Zamisli so vedno moje. Bistvo tega koledarja je nevtralnost in ta mi je pomembna. Ne vem zakaj naj bi delal reklamo vedno istim znamkam in zanemarjal večino drugih? To delajo vsi ostali koledarji na trgu. Je pa res, da včasih na koledar uvrstim kakšen avto, ki cilja na kaj konkretnega. Letos so takšni trije – dva kabrioleta sta precej očitno britanska, majhen avto pa je nadaljevanje naše slovenske električne chebele.

Je danes sploh še možno, da bi lahko rekli, ta je pa res originalen, nič ni skopiranega?
Odvisno, kako globoko se išče originalnost. Določeni elementi so tako samoumevno pogojeni s funkcijo, da so v grobem večinoma podobni – recimo kljuke, brisalci, mrežice na režah… , a tudi tu se najdejo posebne rešitve in »igranja« z novimi oblikami. Originalnost je možna v vsakem delu, omejujejo jo odzivi kupcev ter stroški. Če pogledamo prodajno uspešen, a konservativen razvoj oblik določenih priljubljenih znamk, lahko sklepamo, da so povprečni kupci bolj naklonjeni tej blagi evoluciji in skoraj kloniranem videzu, kot originalnosti in inovativnosti. S tega stališča se zdijo nekateri izstopajoče oblikovani azijski in romanski avtomobili tvegani, oziroma zavestno ciljajo na ljudi, ki jih povprečje dolgočasi saj si želijo biti drugačni. Jaz pozdravljam originalne oblike, ker imajo samosvoj značaj, izražajo inovativnost, odprtost duha, lastno pot, prepoznaven stil. Za znamke pa so izrazito svojeglavo oblikovani avtomobili lahko tvegana odločitev, ki prav zato kaže na večjo dozo poguma. Druga ovira pri originalnih rešitvah so stroški. Če bi ti izrazito narasli za del, ki je ljudem vizualno nepomemben, vodstvo ne bi dovolilo nove rešitve, ampak bi ostalo pri cenejši »standardni«.

Ali tudi tebe navdihujejo žarometi, ki so v zadnjih letih postali kar zvezde na vozilih?
Originalne luči niso nova stvar. Spomnimo se bumerang linije maseratija 3200, luči lancie thesis, renaulta avantime in zgodnje izrazite podobe BMW-jevih »angelskih oči«. Igranje z linijami luči, ki jih omogočajo nove tehnologije svetilnih elementov, so od nekdaj želja oblikovalcev in na konceptih jih je bilo videti že precej pred realno uporabo. Žarometi so »oči« avtomobila in za oči pravijo, da so zrcalo duše. Torej je originalnost zelo zaželena. Izrazi se lahko tako v zunanji obliki luči kot v grafični podobi notranjih LED svetilnih elementov. V prvi fazi dnevnih LED luči so bile te nasilno pikčasto »nastreljene« v prednji del vozila ter posledično moteče, saj so »kričeče« izstopale od oblike vozila in preglasile ostali dizajn. Že kmalu po prvih LED lučeh sem predvidel razvoj prilagodljivih oblik, ki bodo poudarjale linije avtomobila.

Kakšne so tvoje rešitve za žaromete?
Ene prvih, ki so mi bile ponoči zelo všeč, so bile zadnje luči na volvu XC60. Sedanje konstantne črte, ki se ostro zaključijo (še posebej pri ambientalni osvetlitvi), mi še vedno delujejo nekako prisiljeno postavljene »v sceno«. Zato sem si želel, da bi bile svetilne linije videti kot homogeni trak, ki proti vogalom pojenja, kot bi s svinčnikom potegnil linijo. Na ta način bi luči lepše prehajale v obliko. Leta 2008 sem si tudi zamislil, da bi bile luči integrirane kar v okrasne elemente, kot so kromirane letve, in ne bi bile na avtomobilu videti kot prisiljeni tujki. Vsekakor pa današnje možnosti oblikovanja luči dovoljujejo oblikovalcem pestre rešitve, a slabo je, če od ene do druge generacije vidiš glavno spremembo predvsem na spremembi luči. Na novem koledarju sem luči naredil zelo nevpadljive, da ne bi preusmerile pozornost, ker mi niso ključne za izbrano tematiko.

Koncepti samovozečih vozil so zelo futuristični. Se bodo znašli tudi na katerem od tvojih prihodnjih koledarjev?
Kako se bi sploh dalo na konceptih videti, če naj bi bili samovozeči? Ne vidim potrebe, da bi morali biti navzven izrazito drugačni, razen pri izrazito majhnih mestnih vozilih, kjer lahko z odstranitvijo komand prihraniš na prostoru. Rekel bi celo, da k določenim oblikam ideja vožnje brez možnosti upravljanja ne paše. Kakšen smisel ima superšportnik, zmogljiv kupe ali kabriolet, če ga ne voziš? Imam rad avtomobile, vožnjo, zvok, občutke, zato se s tem ukvarjam in posledično si niti pod razno ne želim avtomobila, ki ga ne morem voziti. Morda bo drugače na stara leta, ko bom postal nezmožen varnega upravljanja, a si bom želel mobilnosti v vozilu po mojem okusu. Tega pri avtobusih, taksijih in vlakih ne moreš izbirati. V nobenem primeru pa ne vidim smisla, da bi samovozeči avtomobili zgledali takšne spake kot je google car. Če bomo nekoč prišli do tako brezobličnih avtomobilov, ki mi ne bodo nudili veselja, se ne bom več ukvarjal z avtomobilskim oblikovanjem in z avtomobilskim novinarstvom, temveč bom raje risal ali slikal lepe starodobnike.

grega.prebil@zurnal24.si