Sistemi start-stop, zaradi katerih se motor med vožnjo po mestu neprestano ustavlja, z njimi pa je danes opremljena že velika večina novih avtomobilov, poskrbijo za nekaj privarčevanih kapljic goriva med postankom avtomobila pred semaforjem. Nenehno ugašanje motorja pa številne voznike moti.
Številni bi ga najraje odstranili iz avtomobila. A danes ga niti ni mogoče pravilno izklopiti. Tokrat bomo pogledali v zgodovino spornega sistema start-stop, ki praznuje 47 let. Njegove korenine segajo v leto 1969, v prvem serijskem avtomobilu pa se je pojavil pet let kasneje.
Visoka rast zagonskih ciklov
Sistemi start-stop močno obremenijo motorje na notranje zgorevanje. Pri Federal Mogulu navajajo, da avtomobil brez sistema start-stop v svoji življenjski dobi povprečno opravi okrog 50 tisoč zagonskih ciklusov motorja, pri avtomobilih s sistemom start-stop pa se njihovo število poveča vse do 500 tisoč, torej desetkrat več. Še večkrat se motor na notranje zgorevanje zažene v blagih in pravih hibridih.
Resnica je tudi, da bi ga sami oblikovalci motorjev raje odstranili iz avtomobila. To ne koristi motorju, zaganjalniku ali električnemu sistemu. Kljub temu je danes, ko šteje vsak gram emisij manj na prevožen kilometer, sistem nujen v avtomobilih.
Na začetku za limuzine z veliko prostornino motorja
Sistem so začeli razvijati še v času, ko avtomobilskim proizvajalcem ni bilo treba skrbeti o emisijah izpušnih plinov. Prva omemba izklopa motorja ob ustavitvi avtomobila je bila leta 1969 v poljudnoznanstveni reviji Popular Science. Članek je objavil Američan Fred Kircher. Ameriška mesta, vključno z New Yorkom, so se borila s smogom. medtem, ko so se v Evropi vozili kompaktni avtomobili kot so fiat 500, VW beetle, mini ali pa citroëne 2CV, so v ZDA prisegali na 6- in 8-valjne limuzine, ki so običajno porabile 25 litrov bencina na 100 kilometrov. Kircher je razmišljal logično, in sicer, da bi limuzine porabile manj bencina, če bi se motor izklopil vsaj v križišču ali zastoju.
"Veliko emisij, ki nastanejo pri delovanju avtomobilov v križišču, lahko preprečimo s samodejnim ugašanjem motorja. Hiter ponovni zagon dosežemo z uporabo močnejše baterije in uplinjača. S tem bi prihranili tudi pri gorivu," je zapisal Kircher. Kljub temu je bil sistem start-stop daleč stran od proizvodnje linije.
V limuzini toyota crown z 2,0 in 2,6-litrskim motorjem se je pojavil šele leta 1974, pet let kasneje. Pred tem je poskus izvedel Bob Dunham, urednik revije Popular Science. Sistem je opisal takole: »Motor se ugasne, ko vozilo sekundo in pol miruje. Enota se ponovno aktivira s pritiskom na sklopko. Koga to moti, lahko asistenta izklopi z gumbom pod armaturno ploščo."
Zanimivo je, da je sistem že takrat upošteval številne okoliščine. Ni se aktiviral, ko je bila delovna temperatura motorja visoka ali, ko je vozilo stalo na vzponu več kot dve stopinji, da ne bi otežil speljevanja.
Prihranek na gorivu
"Le redki vozniki so pripravljeni ugasniti in ročno zagnati motor na vsakem semaforju. Ko pa celoten postopek poteka samodejno, lahko postane zaželen. Toyoto Crown sem preizkusil v tovarni v Tokiu in sicer z vklopljenim in izklopljenim sistemom. Vozil sem se pet ur. Brez sistema start-stop je bila poraba 15,58 litra, z njegovim aktiviranjem pa 14,17 litra. To pomeni prihranek okoli 10 odstotkov," je osebno izkušnjo opisal Dunham.
Toyoti so se kmalu s sistemom start-stop pridružili še drugi proizvajalci vozil. Leta 1983 je Fiat predstavil ES regato. Razvil ga je Mauro Palitta, ki je ugotovil, da avto v mestu miruje veliko dlje, kot bi pričakovali. "Ko sem zapustil pisarno, sem se do 15 kilometrov oddaljenega cilja vozil 35 minut, od tega sem 12 minut stal pri miru," je povedal za Motor 1. Zato je začel razvijati sistem start-stop. "Ugotovili smo, katere spremembe zaganjalnika so potrebne za izvedbo več kot 120.000 toplih zagonov. Na to ni znal odgovoriti nihče, saj so bili motorji serijsko zasnovani za 25.000 hladnih zagonov," je v pogovoru pojasnil Palitta. Sčasoma so inženirji ugotovili, da lahko motor in akumulator preneseta tako obremenitev. Prihranek goriva je bil okoli sedem odstotkov.
S sistemom start-stop Fiat ni povzročil revolucije. Kupci so se bali, da se motor ne bi spet zagnal, trgovci pa njihovih strahov niso znali odpravili. Zgodba z regato SE je bila fiasko. Italijani so jih izdelali vsega 5.000.
Eksperimentirali tudi pri Volkswagnu
V osemdesetih letih je princip sistema start-stop uporabil Volkswagnen, ki je z njim eksperimentiral že od leta 1973. Veliko se je uporabljal v drugi generaciji Passata (B2), imenovani formula E. Novinarji nemške avtomobilske revije Auto Motor und Sport so na testih navedli, da z izklopom motorja skupaj z drugimi spremembami, kot so daljša prestavna razmerja in večja kompresija, prihrani do dva litra bencina. Golf, jetta in santana so v končni fazi dobili tehnologijo formule E. Naslednji korak je bil golf ecomatic iz leta 1993, ki je kombiniral 1,9 D dizelski atmosferski motor z avtomatskim menjalnikom. Ta rešitev je omogočila pogostejši izklop motorja.
Vendar tudi ta model ni dosegel velike slave, čeprav je povprečna kombinirana poraba padla na 4,9 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov.
BMW začel revolucijo
Do množičnega vgrajevanja sistema start-stop je prišlo šele konec prvega desetletja novega tisočletja, ko so strožji emisijski standardi prisilili proizvajalce avtomobilov, da so jih začeli vgrajevati v svoja vozila. Prvi resnično razširjeni avtomobil s sistemom start-stop je bil leta 2007 BMW serije 7. Najprej je bilo mogoče sistem start-stop trajno izklopiti, danes pa je to bolj zapleteno in so vozniki "prisiljeni" uporabljati ta sistem v svojih vozilih.
Znanstveniki so že petič po vrsti odkri in dokazali da je START AND STOP ekološko obremenjujoč za okolje in je samo marketinška muha, ki poizkuša vzleteti že šestič.