Počasi in z glavo

Za prvim ovinkom čaka drugi ovinek, za tretjim četrti in tako naprej, dokler ne ugledaš cilja. Pot je preprosta, saj drugega kot levega in desnega ovinka ter križišč ni. A se kljub temu dogaja, da se poti končajo nekje na sredini. Včasih po lastni, včasih po tuji krivdi. Koliko poti se je končalo, vidimo ravno v tem času, ko ob cestah gorijo svečke v spomin in opomin.

Spomnim se nekih cest v Sloveniji, ob katerih so stali vprašaji. Na določenih odsekih jih je bilo več, na drugih manj. Spraševala sem se, čemu ti vprašaji, vse dokler nisem prišla do ovinka, ki mi je razkril njihov pomen. V tistem ovinku se je za nekoga končala pot. V tistem ovinku se vedno vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo. Odgovorov ne bo.

Vprašaji so, vsaj zame, opravili svojo nalogo. Ko si jih namreč preštel, si si zaželel, da jih sploh ne bi začel. Številka je bila previsoka in trpljenje preveliko.

Zakaj?
Na to vprašanje ni pravega odgovora, saj je vsaka smrt na cesti nesmiselna in nepotrebna. Včasih je kriva prevelika hitrost, včasih alkohol, včasih preprosto splet nesrečnih okoliščin. Vsakič pa smo za volanom ljudje.

Za volanom postanemo ljudje drugačni. Nekateri bolj predrzni, drugi živčni, tretji prehitri. Koliko pa nas pomisli, da na cesti nismo sami? Koliko nas pomisli, kdo so ljudje, ki se vozijo pred nami in za nami? Se kdo vpraša, koliko ljudi doma čaka voznika pred nami?

Včasih se mi zdi, da ne pomislimo niti to, kdo nas čaka doma. Vsaj tako se zdi. Ko novopečeni očka prehiteva v nepregleden ovinek, ali sploh pomisli na možnost trka? Ko se mlada mamica ureja za volanom na poti v službo, ali pomisli, da se kaj hitro lahko znajde na nasprotnem voznem pasu?

Vprašanj je nešteto, a kaj ko se jih zavemo šele takrat, ko udari blizu. Ko ti usoda pokaže, kaj lahko vzame en sam centimeter. Takrat se zahvaljuješ za tisti centimeter, ki je ohranil življenje in se zaveš, da jokerja ni več, saj cesta ne daje še ene priložnosti. Vsakič ko se usedeš v avtomobil ali na motor, si rečeš: »Po pameti!«

Naslednjič, ko se boste usedli za volan, pomislite na vse svečke ob cesti, na vse družine, ki nas čakajo doma in pustite jezo in nestrpnost pred vrati avtomobila.