Magazin
120 ogledov

Znaki, da vašega otroka ustrahujejo

otrok Shutterstock
Ustrahovanje s strani sošolcev ali starejših šolarjev je za mnoge otroke žal del vsakdana. Če sumite, da je med njimi tudi vaš otrok, se poskušajte o tem z njim pogovoriti.

Pri obravnavanju nasilja in ustrahovanja je zelo pomembno, da otroci vedo, da ne smejo o njem molčati. Tudi če se danes s temi stvarmi ne spopadajo, jih pripravite na to, da se bodo morda kdaj v prihodnosti morali. Naj vedo, da je pametno o nasilju spregovoriti s človekom, ki mu zaupajo in ob katerem se počutijo varne, pa naj bo to učitelj, starš, šolska svetovalka, teta, soseda ali prijatelji. Naučite ga (tudi z zgledom!), da nasilje ni nekaj, kar se lahko dogaja.

Nemir, nervoza, poškodbe

Najpogostejši znak ustrahovanja je otrokovo spremenjeno vedenje. Običajno se zapre vase, niža samopodobo, odklanja pogovor, je vznemirjen, nervozen, ima poškodovano šolsko opremo ali je sploh ne prinaša več, njegova oblačila pa so umazana ali celo strgana,” pravi Anita Ogulin, pedagoginja in sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Ob tem po njenih izkušnjah na ustrahovanje kažejo pogosti izostanki od pouka in slabšanje učnega uspeha. “Otrok postaja samouničevalen, samopoškodovalen. Starši večkrat sporočajo, da ustrahovani otroci postajajo nekomunikativni, zadirčni ali pretirano tihi, spreminjajo urnik dejavnosti ter pot do šole in nazaj. Pojavi se celo izsiljevanje sošolcev in druge spremembe otrokovega vedenja,” pojasnjuje Ogulinova.

Povejte mu, da ni kriv

Kadar pri otroku opazite opisane znake, je čas, da ukrepate, a to morate storiti previdno in premišljeno. Za to izberite pravi trenutek, poskrbite, da vas med pogovorom ne bo motilo zvonjenje telefona ali nepričakovani obiski. “Otroku je treba povedati, kaj se bo z informacijo, ki nam jo bo posredoval, zgodilo, mu razložiti, kaj lahko ostane zaupno, kaj je treba posredovati naprej in zakaj. Tako bo vedel, kaj se bo dogajalo v prihodnje in kakšni so ukrepi za zagotovitev njegove varnosti,” poudarja Ogulinova.

Otrok mora po njenem mnenju imeti dovolj časa za svojo predstavitev doživljanja ustrahovanja. “Treba mu je poudariti, da ni sam kriv, da se mu to dogaja, da mu verjamemo in da je edino pravilno, da je o ustrahovanju spregovoril. Prejeti mora sporočilo, da je nasilje prepovedano in da bomo poskušali narediti vse, da se ne bo več dogajalo. Zagotoviti mu moramo varno okolje. Običajno žrtve potrebujejo dlje časa, da zaupajo sogovorniku. Vselej pa je prisoten strah, kaj se bo zgodilo, ko bo ustrahovalec izvedel, da je žrtev spregovorila. Potrebna je torej strategija.

Komentarjev 2
  • dajno 17:14 01.april 2013.

    Počakaš na samem, vsakemu dve vzgojni klofuti in zadeva rešena. Tako se je delalo včasoh pa ni bilo nobenega problema!Kvazi kicanje ravnatelju, psihologu je le zabava za mularijo.

  • Boschtjan Zupanchich 13:49 01.april 2013.

    Nasilje med otroci se samo še Stopnjuje, in stopnjuje, ... že v mojih letih ( pred cca 28 leti), je bilo tega Preveč !!! Ampak, dandanes nespametni starši in psihologi ne znajo več nič ukrepati ! Žal .