Kaj vas je pri izobraževanju vleklo naprej? Pogoji v romskem naselju najbrž niso bili lahki?
Drži. Odraščala sem v romskem naselju, kjer nam ni bilo postlano s cvetjem. Toda, tam sem bila od četrtega leta vključena v predšolsko vzgojo, potem pa v osnovno šolo Tišina, kjer sem doživela pozitivno diskriminacijo. Bila sem različna med različnimi – vsi so me zelo lepo sprejeli, ker sem bila pridna romska učenka. Z mano niso imeli nobenih težav. Že te prve pozitivne izkušnje so me v procesu izobraževanja navdihnile, da z izobraževanjem nadaljujem.
Potem sem se vpisala na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer sem bila edina romska učenka. V srednji šoli nisem imela problemov z učitelji in sošolci. Le na začetku – ko so izvedeli, da sem pripadnica romske skupnosti, in sicer ne takrat, ko so me videli, ampak ko so izvedeli, da se pišem Baranja. Imela sem romski naglas in priimek – in so rekli: "Aha, mi pa imamo Romkinjo.“ Moja najboljša prijateljica iz gimnazijskih klopi ni Romkinja. Odlično so me sprejeli. Potem sem se vpisala na filozofsko fakulteto, na germanistiko.
V teoriji se stvari premikajo naprej
Ali je bilo v zadnjih 20 letih za romsko skupnost največ narejenega na področju izobraževanja?
Težko vprašanje. Ogromno dokumentov je nastalo, ogromno je tega zapisano. Leta 2007 je nastal zakon o romski skupnosti, 2004 je bila sprejeta strategija o izobraževanju Romov v Sloveniji, ki je bila leta 2010 dopolnjena. V teoriji se stvari premikajo naprej, opaziti je pozitivne premike, v praksi pa stvari zelo počasi napredujejo.
Zakaj?
Predvsem zato, ker niso urejene ostale stvari: ogromno Romov živi v katastrofalnih bivalnih razmerah. Če otrok odrašča v baraki, kjer ni elektrike, vode, osnovnih življenjskih pogojev za delo, kako se lahko pogovarjamo o tem, da bo dosegel odličen uspeh v šoli? Izobraževanje je začaran krog, revščina, slabe bivanjske razmere ... Tudi motivacija s strani staršev ni taka, kot bi si želeli. Spodbuda s strani romskih staršev manjka ... Gre za dokaj prepleten proces, upam, da ga bomo z dokumenti rešili, predvsem na področju izobraževanja, kar je tudi razlog, da pripadniki romske skupnosti ne dobijo zaposlitve.
Posameznik lahko ponazori rešitve
S kom je treba najbolj konkretno delati? Z župani, lokalnimi skupnostmi, vlado?
Vsak pripadnik romske skupnosti mora sam narediti premik v glavi. Ugotoviti mora, da določene stvari niso v redu, in sam kaj narediti, da se bo stanje na področju izobraževanja in zaposlovanja spremenilo. Tu so še občine, ki včasih nimajo takega posluha, kot bi si mi želeli. Seveda je vse na državni ravni. Vse je dovolj kompleksno in prepleteno; posameznik lahko ponazori nekatere rešitve, s katerimi lahko gre na občino in na razne vladne organizacije.
Kako pomemben je vpliv staršev?
Zelo pomemben. Mene so že od malih nog spodbujali, da moram hoditi v vrtec, šolo. Moja starša sta me zelo podpirala moralno in finančno, na vseh vidikih sem imela njuno podporo, tudi od ostalih sorodnikov je prihajalo veliko pozitivne energije in motivacije.
Med romskimi organizacijami so rivalstva in zdrahe – koliko to daje državi potuho, da se počasi ali nič ne premika?
Med samimi romskimi organizacijami obstaja mnogo zdrah, nerazumevanj – pozivam jih, naj se poskusijo čim bolje povezati, sodelovati, poiskati skupne rešitve, ki bodo pripomogle k romski narodni skupnosti. Romski akademski klub ni vključen v nobeno od organizacij, smo samostojno društvo, ne izključujemo možnosti za kakršnokoli obliko sodelovanja, definitivno pa nismo za to, da bi se združevali z ostalimi organizacijami.
Koliko članov ima klub, kakšni so vaši cilji?
Članov je 54, okrog 15 je romskih študentov. Prizadevamo si dvigniti izobraževalno raven pripadnikov romske skupnosti, organiziramo motivacijska srečanja v romskih naseljih, tudi na osnovnih in srednjih šolah. Pripravljamo 3. festival romske kulture – v sedmih mestih po Sloveniji in v Makedoniji. Letošnji poudarek so izobraževalne vsebine; imamo različne delavnice za osnovnošolce in dijake. Tu je še projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okolju, kjer živijo Romi. Smo lokalni partner za območje Prekmurja. Nosilec je Inštitut za narodnostna vprašanja. V našem delu projekta nudimo učno pomoč na ravni osnovne in srednje šole, imamo tudi nogometno šolo in različne prostočasne aktivnosti, ki dvigujejo izobraževalno raven Romov.
Kateri izraz je pravilen? Rominja, Romka, Romkinja?
Pravilni so vsi trije pojmi.
Ali Romkinje razmišljate o ustanovitvi ženskega društva?
Za zdaj ne, čeprav v Romskem akademskem klubu prevladuje ženski spol ... (smeh) Položaj romskih žensk ni takšen, kot je bil pred 20 leti, ko so sedele doma in skrbele za družine. Stanje se spreminja. Postajamo emancipirane, v svetu romskih skupnosti imamo dve podpredsednici. Romske ženske so se začele zavedati, da ni vse v tem, da sediš doma in skrbiš za družino in otroke, da je tudi kaj pomembnejšega od tega.
