Šah je tema, ki redko zaide v medije, še redkeje pa boste nanjo naleteli v gledališču. V SNG Drama Ljubljana so prostor odstopili šahovskemu “dvoboju stoletja”, ki sta ga v Reykjaviku leta 1972 bíla Bobby Fischer in Boris Spaski.

 

Američan in Rus sta na odru oživela v predstavi Bobby in Boris Dušana Jovanovića, ki je dramo kot ljubitelj šaha napisal ob pomoči še enega šahovskega poznavalca Mitja Čandra in Eve Mahkovic. “Igra je postavljena v čas hladne vojne med dvema supervelesilama, tako da jo žanrsko lahko označimo kot politično gledališče,” Bobbyja in Borisa opisuje Jovanović, ki se je, kot pravi, osredotočil predvsem na aspekt igre o porazu. Porazu svetovnega prvaka iz Sovjetske zveze, ki je na Finskem moral priznati premoč mlademu Američanu. “O Spaskem je strašno malo podatkov, o Fischerju pa je zapisan praktično vsak njegov korak. On je bil res ikona,” o obeh šahovskih velemojstrih pravi Igor Samobor, ki je upodobil Spaskega. Da je bil večja ikona Američan, prikimavata tako direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin, ki je šah vzljubil prav zaradi Fischerja in temu športu te dni odstopil tudi prostor za razstavo Reykjavik v Ljubljani, kot častni predsednik Šahovske zveze Slovenije Milan Kneževič. “Zagotovo je bil večja legenda Fischer, ki se je takrat boril proti falangi sovjetskih šahistov in vso to ekipo kot osamljeni šahovski jezdec tudi premagal,” pojasnjuje Kneževič in dodaja, da šahisti dobro poznajo oba. “Oba sta bila tudi večkrat v Sloveniji na raznih turnirjih. Bobby je bil kot 15-letnik v Portorožu in potem malo kasneje tudi na Bledu.”

Parma o tekmah s Fischerjem
Na Bledu je Fischer moči med drugim meril z legendo jugoslovanskega oziroma slovenskega šaha pa tudi mladinskim svetovnim prvakom Brunom Parmo. Velemojster, ki se zdaj posveča igranju sudokuja, je prav včeraj praznoval 70. rojstni dan in se dobro spominja tako Spaskega kot Fischerja, s katerim se je spopadel trikrat. “Prijateljev Bobby Fischer ni imel, tako da ne morem reči, da sva bila prijatelja. Na Bledu sem z njim igral leta 1961, v Havani leta 1965 in v Zagrebu leta 1970. V Zagrebu je zaradi političnega vodstva rekel, da ne bo igral in da bo odpotoval domov. Bili smo v sobi s štirimi Rusi in sem mu v angleščini rekel: 'Bobby, poglej, komaj čakajo, da odpotuješ.' Takrat me je prijel za roke in dejal: 'Let's go to play!'” Ter igral in zmagal.