Bolj kot obupanost je pomemben pogum

Pred kakšnimi sedmimi leti vas je eden od slovenskih časopisov predstavil kot uspešno še zelo mlado ljubljansko podjetnico. Ukvarjali ste se z organizacijo porok in drugih družabnih dogodkov, pa tudi s sprehajanjem hišnih ljubljenčkov. Z vašim podjetjem je tedaj sodelovalo več kot 40 študentov, predvsem veterine, ki so za vaše stranke sprehajali pse.

Res je, v Ljubljani sem imela podjetje, ki se je ukvarjalo z event menedžmentom, to je organizacijo porok in drugih družabnih dogodkov. Ker sem tedaj sama imela hišnega ljubljenčka in premalo časa zanj, se mi je porodila ideja, da bi po vzoru znanke, ki je v Ameriki med počitnicami služila s tem, da je sprehajala pse, ponudbo svojega podjetja razširila tudi s tem. Posel je cvetel, nato pa je prišla kriza. Z recesijo se je začel upad prometa; vse moje dejavnosti so bile namreč nadstandard, torej ne nujno potrebne, in ljudje za so se jim začeli odrekati.

Število mladih, ki odhajajo v tujino, raste; tja odhajajo, ker v Sloveniji ne vidijo prihodnosti. Od kod vam ideja, da poskusite v Braziliji?
V to skoraj 200-milijonsko državo sem odšla pred tremi leti, ker ima rastoče gospodarstvo in ker je tam znanec, ki je vedel, da iščem nov poslovni izziv, nameraval odpreti podjetje za prodajo kozmetike. Uvažali smo jo s Kitajske, v Braziliji pa oblikovali lastno blagovno znamko in jo distribuirali po vsej državi. Imela sem solastniški delež v tem podjetju, začela pa sva resnično povsem iz nič; poleg tega sem v Brazilijo odšla, ne da bi znala besede portugalsko.

In vas ni bilo prav nič strah? Je treba biti pogumen za odhod v tujino ali do konca obupan?
Mislim, da je bolj kot obupanost pomemben pogum. Jaz sem imela v trenutku odločanja poslovno ponudbo tudi v Sloveniji, ampak me je vseeno pritegnil odhod v Brazilijo in spoznavanje novega, drugačnega trga. Ni mi žal zaradi odločitve, ker sem se veliko naučila, in ne glede na to, kam me bo pot zanesla v prihodnosti, me ne bi bilo strah, saj sem strah pred neznanim in morebitnim neuspehom premagala že z odhodom v Brazilijo.

Kako je ustanoviti podjetje v Braziliji? Bi priporočili mladim, ki v Sloveniji ne vidijo perspektive, naj gredo po vaši poti?
Za delo v Braziliji moraš imeti delovno dovoljenje; s turistično vizo, ki traja šest mesecev, ne smeš delati, torej ne moreš kar priti tja in začeti posel, ki si si ga zamislil. Če imaš srečo, ti lahko da službo kakšna multinacionalka, a to si je treba urediti prej. Sama sem pravzaprav dobila dovoljenje za delo na temelju investicije. Oni imajo urejeno tako: ali vložiš 200 tisoč dolarjev in dobiš stalno bivanje ali 50 tisoč dolarjev in pripraviš poslovni načrt, po katerem boš v prihodnji dveh letih zaposlil deset Brazilcev. Torej moraš kot investitor zagotoviti službo domačinom. Če tega ne storiš, moraš “dokapitalizirati” svoje stalno bivanje, torej doplačati 150 tisoč dolarjev.

Vsekakor varujejo svoj trg delovne sile, z uvoznimi dajatvami pa ščitijo svoje proizvajalce. Tako je na primer španska Zara tam zaradi visokih uvoznih dajatev precej draga blagovna znamka in ne tako kot pri nas, ko so to oblačila praktično za vsak žep. Vsekakor je ustanavljanje podjetja tam vse prej kot preprosta stvar. Brazilija ni država, v kateri lahko podjetje odpreš v 24 urah prek spleta. Je pa njen plus, da je ogromna in gospodarsko hitro rastoča država. V preteklosti je bila tam velika razlika med bogatimi in revnimi; pravzaprav niso imeli srednjega sloja, zdaj pa ta počasi nastaja. Trg je odprt za nove poslovne ideje, priložnosti ne manjka. Zanimivo se mi zdi izpostaviti tudi, da imajo v različnih delih države različne stopnje davkov, kar posel nekoliko zapleta.

Rekli ste, da ste tja odšli brez znanja osnove portugalskega jezika.
Zdaj portugalsko govorim tekoče. Na začetku pa sem bila dejansko povsem izgubljena; kar dolgo sem na primer jedla le piščanca na žaru, ker v restavracijah nisem znala naročiti ničesar drugega, angleško pa tam govorijo le redki. Še na najbolj znanih turističnih točkah pri njih, na primer pri kipu Jezusa, težko najdeš ljudi, ki delajo v turizmu in s katerimi bi se lahko sporazumeval v angleškem jeziku. V treh mesecih sem se naučila osnov,  zdaj pa jezik govorim tekoče.  


Kaj vas je najbolj presenetilo pri poslu?
Vsekakor zamujanje. Prav zgrožena sem bila nad njihovim zamujanjem tako pri zasebnih kot poslovnih stikih. Je pa zanimivo tudi, da dajejo v poslovnem svetu še vedno zelo velik pomen osebnim srečanjem in manj sodobnim komunikacijskim potem.

Zapustili ste posel s kozmetiko in se preusmerili v turizem, tudi čisto specifičen, za homoseksualce. Od kod ta ideja?
Brazilija oziroma Rio de Janeiro je druga najpriljubljenejša turistična gejevska destinacija na svetu. Statistika kaže, da so homoseksualci zelo dobri gostje; tisti, ki potujejo, to počnejo v povprečju dvakrat ali trikrat na leto. Načeloma so denarno dobro stoječi, imajo veliko časa in nimajo otrok. Ves denar torej zapravijo zase, za užitek in zabavo. Poleg letalske vozovnice in stroškov prenočišča v povprečju porabijo še 400 realov (blizu 130 evrov, op. p.) na dan. V Braziliji so res zelo odprti do gejev. Ker pa imam v svojem krogu prijateljev precej homoseksualcev, tudi dobro vem, kaj si želijo in kako se zabavajo, zato primerne turistične ponudbe zanje ni težko pripraviti.

Sicer pa se ukvarjate tudi s povsem “običajnim” turizmom.
Tako je, povezana sem z glavnimi slovenskimi turističnimi agencijami, ki ponujajo potovanja po Braziliji. Znanje jezika in to, da tam živim, sta moji konkurenčni prednosti. V tem trenutku pa sem osredotočena na svetovno prvenstvo v nogometu; prav ta teden so že začeli prodajati vstopnice za tekme. V Braziliji ne delam le s hoteli, ki so res dragi, ampak tudi z dvema agencijama, ki imata v ponudbi 280 oziroma nekaj več kot 400 stanovanj, ki jih je mogoče najeti.  

Po ponudbi turističnih agencij pri nas se sicer potovanja v Brazilijo vrtijo okoli tri tisoč evrov. Za večino so torej nedosegljiva ... 
Ah, državo se da obiskati tudi precej ceneje; povratno letalsko vozovnico se da dobiti za okoli 600 evrov, namesto v hotelu bivaš v najetem stanovanju, ki stane od 150 do 200 realov na dan (od 49 do 65 evrov, op. p.); v njih lahko biva od štiri do osem ljudi, čiščenje in elektrika po porabi pa se plačata posebej. Namesto na Copacabano ali Ipanemo, kamor rinejo vsi, greš na Barro da Tijuco, ki je ravno tako lepa, a turistično manj oblegana in tudi varnejša, saj so na njej predvsem domačini. Tam ne prežijo na turiste revni prebivalci favel, da bi jih okradli. Koliko bo obisk Brazilije stal, je odvisno tudi od letnega časa, v katerem jo obiščeš. Cene gredo v nebo v času od božiča do karnevala in seveda so poletele za obdobje nogometnega prvenstva. V Braziliji se sicer lahko kopaš vse leto, tudi skoraj vso zimo.

Prav zdaj poskušate izrabiti poslovno priložnost bližajočega se svetovnega nogometnega prvenstva, ki bo potekalo v Braziliji en mesec od začetka junija prihodnje leto na 12 različnih lokacijah oziroma stadionih in na katerem bo sodelovalo 32 držav.
Res je, a ker dogovori niso končani in pogodbe ne podpisane, o tem konkretno še ne morem govoriti.

Brazilija je rasno zelo raznolika država: približno polovica prebivalstva je belega, dobra tretjina je mulatov, preostanek pa pisana množica narodov. Kako je z nacionalizmom?
Nacionalizem je kaznivo dejanje in izpadov na to temo ni. Če imaš kakšen nacionalistični izpad, greš namreč takoj v zapor.

Je tudi precej katoliška država.
Res je, ljudje so verni. Brazilija je tudi ena izmed redkih držav, v katerih je prepovedan splav. A tudi ta se dogaja, na črno, z grdimi posledicami, ki jih prinesejo nestrokovno opravljeni abortusi.

Turistične agencije so v svoje ponudbe začele uvrščati tudi obisk favel, revnih naselij, v katerih mrgoli kriminala in veljajo za zelo nevarne. Favele naj bi bile sinonim za drogo, kriminal in prostitucijo, a hkrati ponujajo veliko glasbe, plesa in tako imenovanega street arta.

Stereotip je, da je vstop v vse favele izjemno nevaren. Tudi v tistih favelah, kjer je na oblasti organizirani kriminal, so prebivalci varni, če spoštujejo pravila, ki tam veljajo. Iz ene od favel izhaja tudi gospa, ki mi pospravlja stanovanje; njen otrok je pri 11 letih pustil šolo, in to se ji ne zdi nič posebnega. S tem se sploh ni pretirano obremenjevala. Ljudje poznajo le revščino, starši so neizobraženi in ne vidijo dodane vrednosti v izobrazbi svojih otrok. Sprijaznjeni so z razmerami, v katerih živijo. Nekateri ocenjujejo, da se zaradi družinskega dodatka, če imajo družine veliko otrok, staršem sploh ne splača delati. Zanimivo se mi zdi, da v favelah nihče ne plačuje elektrike. Če se sprehodiš po kakšni, ti v oči pade množica žic, ki potekajo skozi naselje, ljudje kradejo elektriko iz vseh mogočih virov. V nekatere favele policija nima vstopa, saj tam velja zakon šefa favele. Če upoštevaš njegova pravila, življenje ni nevarno, razen ko se dogajajo prevzemi favel med mafijskimi šefi. Če se jim ne vmešavaš v posle, je mir, če pa se, te hitro pospravijo in nihče te ne bo našel. Niti trupla ne.

Naredite še eno primerjavo s Slovenijo. Kakšni so promet, zdravstvo?
Stereotip je, da te v Braziliji okradejo na vsakem koraku. Dovolj je varno za samostojne popotnike, če se izogibajo nevarnim favelam. Taksisti poskušajo ogoljufati naivne turiste, jim mastno zaračunati, tako kot pri nas. Živim v kondominiju, kjer je infrastruktura boljša kot v Sloveniji; naselje je ograjeno, varovano, imamo fitnes s trenerji, igrišča, savne, bazen ... Za stanovanje plačujem 850 evrov na mesec in še stroške. Povprečna plača v Braziliji je okoli 1.500 evrov, minimalna pa okoli 280 evrov. Za primerjavo – najem majhnega stanovanja v faveli stane nekje med 150 in 180 evri, ne plačujejo pa stroškov vode in elektrike, ker so odjemalci na črno. Prometni kaos v nekaterih mestih, kot je São Paulo, rešujejo z omejitvami prometa na dneve, ko lahko vozijo samo vozila s parnimi registrskimi številkami, ob drugih pa tista z neparnimi. Javno šolstvo je razen fakultet slabo, prav tako je z zdravstvenim sistemom. Ko sem pred časom odpeljala ponesrečenca iz prometne nezgode na eno od javnih urgenc, sem se zgrozila. Sama plačujem – glede na svoja leta in tveganje, od česar je odvisna premija – sto evrov za zdravstveno zavarovanje na mesec in imam dostop do zasebnega zdravstva, ki je na ravni slovenskega javnega zdravstva.

Po čem pa se Slovenci razlikujemo od Brazilcev?
Brazilci so bolj veseli, niso negativno naravnani, niso nevoščljivi in si med seboj pomagajo. Tam se veliko več pleše, alkohola pa se ne pije nič manj (smeh).