Grand picasso ostaja umetnik svojega posla

Avtomobilske znamke so s svojimi PR sporočili in marketinškimi kampanjami zadnjih nekaj let intenzivno pritiskale na vzvode v možganih, da morajo kupci ki v skladu s pravili sodobne družbe nenehno iskati neke nove, drznejše, izrazitejše produkte. Uspeh križancev oziroma suvov ni izostal, medtem ko so klasični enoprostorci zadnja leta hirali, pa čeprav so pod črto lahko bolj uporabni.

Citroën C4 v različici grand je dober primer avta, ki ob vsem navdušenju nad novotarijami ni pozabil na klasične z zahteve večjega družinskega avta - prostornost, prilagodljivost, moderni varnostni sistemi, enostavnost uporabe tako za očeta kot za mamo. Dobro se je odzval tudi na zahteve, da mora biti avto nekaj posebnega, drznega.

Nekaj novih blagih začimb

Zdajšnja generacija grand picassoja je lani doživela rahlo prenovo, ki pa ni preočitna - nekaj novih tehnologij na seznamu doplačil, rahle spremembe še vedno “funky” videza in zadnji (doplačljivi) 3D podpis svetil ter še nekaj novih barvnih kombinacij so ključne spremembe.

C4 grand picasso je avto, ki že pri vstopu v kabino pusti svetel vtis. Dobesedno, saj so steklene površine velike, še posebej v primeru “zenith” izvedbe vetrobranskega stekla, po zaslugi katerega sem dobil občutek, da se vozim v udobnem milnem mehurčku. Bi ga pa sam nujno zavaroval pred poškodbami, to steklo deluje namreč kar drago v primeru popravil. Slaba stran tako velikega vetrobrana je tudi, da zmanjka prostora za stropna držala za roke.

Malenkost manj kot 4,6 metra dolgi grand picasso glede druge vrste suvereno odkljuka vse kvadratke na seznamu - trije ločeni in premični sedeži z dovolj prostora za majhne in velike, veliko odlagalnih mest in priključki za polnjenje digitalnih sopotnikov, ločeno upravljanje ventilacije, velik in udoben prtljažnik z možnostjo dveh dodatnih sedežev in podiranjem naslonjal v ravno dno, sklopljiv celo sovoznikov sedež za prevoz res dolgih predmetov ...

Spredaj pa me avto kot voznika manj prepriča, pravzaprav je to eden tistih redkih primerkov, ko bi še najraje kar prepustil volan in postal sopotnik, saj je takrat veliki citroën najbolj prijazen. Vozniški prostor se ni spremenil, če izvzamem kakšen nov vzorec potiska na otip zelo mehke in velikanske armaturne plošče. Materiali in različni detajli pomagajo avtu precej dvigniti raven všečnosti in sproščenosti. Držanje volana pa je manj sproščujoče, med množico stikal, ki so razdeljena v štiri polja, se je namreč enostavno izgubiti, medtem ko vrtenje krožnice volana med vožnjo daje dokaj prazen in nenavdahnjen občutek.

Osebno mi ni všeč - pa nisem edini -, če moram v funkciji voznika merilne instrumente spremljati na sredini. Ne ker teh in onih podatkov ne bi privoščil vidnemu polju ostalih potnikov, marveč ker me moti odmikanje pogleda dol in vstran s ceste. Glavni zaslon je v grand picassoju resnično velik in morda kar premalo izkoriščen. Na manjšem zaslonu se vidi, da so v vmesnem času skušali nekoliko posodobili infotainment, a izvirni greh ostaja - s tako pomembnimi funkcijami, kot je uravnavanje ogrevanja ali hlajenja, ni mogoče upravljati brez odmikanja oči s ceste, vedno je potrebnih več korakov oziroma ciljanje “tarč” na zaslonu z blazinicami prstov. Škoda, saj je sicer infotainemnt na pogled lep izdelek s številnimi funkcijami. Ima pa še eno hibo - nezanesljivost. Med testom sem večkrat doživel, da je celoten infotainment sistem kar med vožnjo in brez povoda izvedel vnovičen zagon.

Tisti sedež, na katerem bi rad sedel

Za dobro počutje med vožnjo pa zna C4 grand picasso poskrbeti z nekaterimi posebnostmi, kot sta prednja masažna sedeža ali naslon za noge za sopotnika, po zaslugi katerega je spremljanje vožnje tako udobno kot spremljanje televizije na domačev kavču.

Da, tudi zato bi v C4 grand picassoju še najraje sedel na sopotnikovem sedežu, ukvarjanje z nadpovprečnim nagibanjem in premikanjem avta v ovinkih pa prepustil šoferju oziroma šoferki. Neželjenega gibanja teles je namreč v grandu veliko, čeprav po drugi strani zelo mehkobno plava po neravni cesti. A vseeno sta voznik oziroma voznica podzavestno pozvana k temu, da vozita čim bolj nežno, brez sunkovitih gibov.

Dober motor, klasičen menjalnik

Testni avto je poganjal najmočnejši pogon iz ponudbe, 110 kilovatni dizel. Podprt z močjo in navorom zlahka opravi z vsemi režimi vožnje, ki ne sodijo ravno v kategorijo športnosti, po drugi strani se izkaže kot zelo zadržan pri porabi. Manj prepričljiv je ročni menjalnik, predvsem natančnost in stabilnost menjalne ročice.

Grand picasso je za nekoga, ki poleg prevažanja velike družine išče pri avtu vsakdanjo uporabnost, na vsak način boljša izbira od kateregakoli križanca oziroma suva. Ponuja prijeten ambient in dovolj prostora, pri vožnji pa je potrebno vzeti v zakup nekaj njegovih posebnosti, ki jih rivali, kot sta opel zafira ali ford grand C-max, naslavljajo bolj vsakdanje in zato morda tudi bolje.

Cena za tako velik pridih premium vsebine je razumna, čeprav je potrebno k osnovni opremi investirati še kakšnega tisočaka in pol v nujna pomagala in napredno varnost.

Podatki o vozilu (Citroën C4 grand picasso FEEL BlueHdi 150 S&S BVM6)

Motor: 1.997 ccm, štirivaljni, dizel
Največja moč in navor: 110 kW (150 KM), 370 Nm pri 2.000 vrt./min
Poraba: 6,5 l/100 km, 107 g CO2/km
Zmogljivosti: 210 km/h, 11,5 sek 0-100 km/h
Prtljažnik: najmanj 645 l
Cena: 28.380 € (testni 34.200 €)

PLUSI: videz, udobje za sopotnike, prilagodljivost in uporabnost.

MINUSI: veliko gibanja na cesti, nemo krmiljenje, digitalizacija stikal.