Londonsko odličje je Čop osvojil natanko 20 let in en dan po uspehu iz Barcelone, kjer je skupaj s sedanjim predsednikom veslaške zveze Denisom Žvegljem osvojil bronasto kolajno. Z Luko Špikom, s katerim sta v Sydneyju leta 2000 osvojila zlato kolajno, v Atenah štiri leta kasneje pa srebrno, sta finale začela odlično, na polovici proge zanesljivo vodila, nato pa sta, tudi zaradi slabših razmer, morala priznati premoč Novozelandcema in Italijanoma.
- Tako so na Bledu trepetali za kolajno
- Hat-trick kolajn Čopa in Špika
- Z mamo Iztoka Čopa smo se pogovarjali o zmagi njenega sina
- Čop in Špik navdušila tudi vodstvo države
- Bronasta kolajna za Slovenijo
Iztok, kako ste videli tekmo, v kateri ste odlično štartali?
Vsi so pričakovali nekaj takega. Izkoristila sva najine najmočnejše točke. To je spodoben štart in pa kakovostna sredina proge. Štartala sva v svojem ritmu, še nekoliko bolj angažirano kot v polfinalu. Na moje kar majhno presenečenje sva vsem pobegnila več kot sem pričakoval. V zadnji tretjini proge pa so se napadi začeli, to sva tudi pričakovala. Enostavno ni bilo toliko moči, da bi jih odbila. Italijana sta se približala v trenutku. Dala sva vse od sebe. Zavedala sva se, da morava imeti na 1.500 metrih vsaj tri sekunde prednosti pred Novozelandcema, če ju želiva premagati. Mislim, da sva glede na progo iztržila maksimum. Morda sva se zadnjih 50 metrov vdala v usodo. Zelo me je bolela roka, saj je bilo zaradi vetra treba toliko bolj stiskati veslo. Enostavno roka ni več sledila ritmu. Moči je bilo več, kot sem jo uspel iztisniti iz sebe. Mislim, da sva odpeljala to, kar sva v tem trenutku najbolj sposobna. Vedela sva, da sva v dobri formi, da lahko napadava in to je bilo tokrat dovolj za bronasto kolajno, s katero sva zadovoljna.
Takoj po tekmi ste rekli, da bo čez pol ure drugače. Takrat je bila prisotna še grenkoba, je ta zdaj izginila?
Je, sam je niti nisem toliko občutil. Morda jo je Luka, ki je bil bolj jezen, upam, da se je ohladil. Zadovoljen sem, da sva zaključila na zmagovalnem odru. Nenazadnje naju nekaj časa tam ni bilo. Lepo je biti spet gor. Občutek grenkobe pride takoj po dirki, zato, ker si osredotočen samo na prvo mesto. To se mi je že večkrat naredilo. Saj potem, ko analiziraš, si zadovoljen, tisti prvi trenutek pa nisi, ker štartaš na prvo mesto. To je edina prava pot, da potem končaš v kolajnah.
Veslanje velja za izjemno zahteven šport. Leto po svetovnem prvenstvu na Bledu ste osvojili tako želeno kolajno. Kaj ste dodali od takrat pa do danes?
S tako pripravljenostjo, s tem veslanjem, sem skoraj prepričan, da bi lani osvojila zlato kolajno. Štirinajst dni po koncu svetovnega prvenstva sva se usedla, odločila, da greva naprej in naredila načrt. Potegnila črto, videla, kje so najine najbolj šibke točke, kaj morava popraviti. Poleg fizične sposobnosti sva precej delala na tehniki, ritmu. Nekoliko sva spremenila način dela, glede na prejšnja leta, glede na tisto rutino. Precej več sva bila zdoma, na koncu se je pokazalo, da je bil to pravi recept. Tudi takrat, ko ni šlo vse po načrtih, sva vztrajala na tej poti in to se je izkazalo kot dobro. Tudi svetovni pokali naju niso podrli in na koncu sva prišla do najboljšega izplena od vseh ekip, ki smo letos vozili vse svetovne pokale. Ti so očitno zahtevali svoj davek. Vsak svetovni pokal je namreč zahteval tri tekme na nož za vse posadke. In večina tistih, ki je vozila vse tekme, je nastopila nekoliko slabše. Nama se je izšlo. Tu gre veliko zaslug tudi zdravnici Kozjekovi. Pod njenim nadzorom sva bila ves čas, spremljala je najino stanje. Včasih je bilo dovolj, da smo samo en dan treninga malo prilagodili, da nismo šli preveč v minus, ko sva bila 'zgonjena'. Da sva se pobrala in potem delala naprej. Izjemen obseg zahtevnega treninga sva dala skozi brez bolezni in poškodb in praktično stoodstotno oddelala celotno obdobje.
V Sydneyju sta bila favorita, a sta bila 12 let mlajša. V Atenah sta prav tako veljala za favorita. Letos pa sta do brona prišla kot napadalca iz ozadja.
Težko je primerjati. Vsako kolajno je bilo težko osvojiti. Če bi kdo gledal današnjo tekmo, bi rekel: 'Ah, saj ni bilo tako težko'. Na koncu je bilo več kot sekundo razlike do četrtega mesta, kar je za to sezono zelo veliko. Šlo je na nož. Marsikdo ni resno računal na naju in verjetno še na marsikoga, ki je veslal v finalu. Ampak zagotovo je ta hip šest najboljših posadk veslalo v finalu. To so olimpijske igre, na kocki je precej več in vedno se zgodi, da se kdo zakalkulira, da nima pravega pristopa ali pregori v preveliki želji. Nobene kolajne ni lahko osvojiti, zato jih težko primerjam med seboj.
Izkušnje so ena od odločilnih stvari. To je vaša četrta kolajna. Kako ste se počutili pred finalom? Lahko to primerjate z občutki na primer iz Barcelone, ko ste čakali na vaš prvi finalni nastop?
Težko bi primerjal, ker se čisto točno ne spomnim, kaj se je takrat dogajalo v moji glavi. Včeraj sem se kar malo ustrašil, ker sem bil preveč miren. Pred polfinalom sem bil nekoliko bolj nervozen kot včeraj pred finalom. Ampak danes je bil adrenalin prisoten, nervoza, čutiš srce, kako ti bije. Odštevaš minute do začetka. Vedel sem, da to pomeni, da bom v nastop vložil vse, kar imam. Brez adrenalina, nervoze, se tega ne da. Izkušnje pa so zagotovo dragocene. Mlajše posadke so tu plačale davek. Najbolj tipičen primer sta verjetno Norvežana, ki sta izpadla v polfinalu. Kar imam informacij, so bili po eni tekmi svetovnega pokala prepričani, da so dobri. Na treningih jim je šlo dobro, preveč samozavesti, morda so šli celo podcenjevalno v tekmo in obstali pred finalom. Olimpijske igre so tekma zase, pridejo vsaka štiri leta, več je na kocki in izkušnje zagotovo štejejo.
Zaenkrat ne računam na to, da bi spet sedel. Zame kot športnika so bile to zadnje olimpijske igre. Šest jih je bilo, vse so bile težke. Bal sem se, da bom na koncu prišel domov z uvrstitvami od ena do šest (do Londona je imel Iztok v lasti prvo, drugo, tretje, četrto in šesto mesto, op. p.). Veseli me, da se ena kolajna podvaja. Če potegnem črto pod celo kariero, s šestih olimpijskih iger imeti v vitrini štiri kolajne, s tem moram biti zadovoljen. Nikoli ni bilo lahko. Pred začetkom kariere nisem niti razmišljal o tem, da bom osvajal olimpijske kolajne in da bom olimpijski prvak.
Kaj boste počeli zdaj?
S tem bomo še malo počakali. Zdaj moram še kaj podelati, jeseni pa bo treba začrtati nove poti. Moramo se še doma usesti. Eno so želje, drugo so odločitve. Razpet sem med različnimi možnostmi. Veslanje za rekreativce, ki se je dobro prijelo, je treba obdržati in razširiti. Potem pa ob tem imam še nekaj idej bolj široko zastavljenih, mednarodnih in upam, da jih bom v dveh, treh letih uspel udejanjiti.
Kaj pa v funkcionarskem svetu?
To pa pustimo času čas. Po eni strani upam, da se mi bo dalo še vztrajati tukaj. Po drugi strani pa se zavedam, da gre ogromno energije, učinek pa je dvomljiv. V športu točno veš, toliko kot vložiš, toliko lahko računaš, kaj boš dobil. Tam pa je malo težje. Večkrat sem razmišljal, v športu tudi, ko ne gre, ko je težko, enostavno veš, kaj moraš narediti, da bi se izvlekel. Medtem, ko v 'politiki' ni tako. Težko je včasih delati z ljudmi, ki držijo fige v žepu ali pa jim samo čas do penziona teče.
Ne, se še ne zavedam. Enostavno o tem nisem razmišljal. Razmišljal sem o tem, kaj moram še narediti. Ta dva kilometra sem moral še oddelati. To sem bil dolžan samemu sebi, Luki in tudi družini, ki mi je dala 'frej' od nekje 15. oktobra, ko smo se odločili za olimpijske igre, pa do drugega avgusta. Ta športna svoboda je danes potekla, zdaj pa mislim, da sem drugim še dolžan in bo treba malo povrniti.
Kako si doživljal Luko skozi ta obdobja, ko sta se razšla in trikrat prišla skupaj?
Predvsem kot partnerja v čolnu. V enojcu tudi kot zahtevnega konkurenta. Nenazadnje so ti obračuni v enojcu tudi pripomogli k uspehom v dvojnem dvojcu. Vidim pa tudi, kako je zorel skozi čas. Na začetku se niti ni zavedal, enostavno je vse 'klapalo', karkoli sva delala, je šlo, čeprav zadeve niso bile tako enostavne, kot se je morda njemu zdelo. Če ne prej, pa je letos videl, kako gre. Imela sva pravi, profesionalni pristop, od konca oktobra sva bila ves čas zbrana. Nobenega spodrsljaja ni bilo. Ta London sva imela ves čas pred očmi. Zdaj je videl, kako je treba delati. Moram reči, da še nobena sezona ni bila tako zbrana, tako načrtovana in tako oddelana.
