Evropski finančni sado-mazo

Zdi se, da domačo javnost politiki zadnje tedne izmenično pripravljajo na katastrofo, sebe pa so prijavili na PR-trening, kako jo predstaviti v čim manj strašni luči. Jasno, v razgretem ozračju, vstajniških lekcijah in izkušnjah iz držav v trojkinem primežu se na vse kriplje trudijo, da kakršnokoli “pomoč” iz evropske smeri predstavijo kot najboljšo med slabimi možnostmi. S tem poskušajo preprečiti, da bi ljudje odšli na ulice, in doseči, da bi namesto tega ostali ukleščeni v splošno apatičnost svojih domov (če jih še imajo), kjer jih je v izolaciji veliko lažje nadzirati in izžemati. Čeprav bodo stresni testi bank znani šele decembra, se že zdaj govori o več scenarijih. Najverjetneje je, da bo še kakšno izmed bank doletela likvidacija, saj to za področje celotne Evropske unije, ki jo stresni testi še čakajo, že napoveduje glavni evropski finančnik Mario Draghi. Slišimo, da vse le ni tako slabo, kot smo se bali, in da lahko trojka, če že hoče v Slovenijo, kar spakira kovčke. Hkrati naj bi evropski voditelji kimali vladi, da menda dela dobro. Če pogledamo, kaj pomeni dobro za evropske finančne institucije v Grčiji in Španiji, je jasno, da to pomeni, da trojke res ne potrebujemo, ker njihovo delo zategovanja pasu uspešno opravlja domača politika. V javnosti se omenja pomoč za sanacijo bank. To naj bi bilo za državo ceneje, vendar se pri tem pozablja, da skupaj z denarjem nastopijo pogoji, ne bistveno drugačni od tistih, ki jih diktira trojka; torej ostre reforme in varčevanje. Kam peljejo vse slabše socialne razmere in beda, smo pred dnevi videli prek strelske tragedije v Mariboru. Prevladuje miselnost, da obstaja individualna krivda za nastale težave in pozablja na njihove sistemske okvire. Zato nasprotovanje varčevalnim ukrepom nima zveze z državotvornostjo in suverenostjo, ampak s tem, ali se slepo podrejamo mehanizmom, ki dokazano delujejo le za najbolj privilegirane. Ne gre za to, da ni vsem jasno, da je stanje slabo, gre le za to, ali si drznemo iti onkraj najpreprostejših rešitev, ki to v resnici niso, in začnemo resno razmišljati o alternativah.