Kljub prednosti pa Gajser ni taktiziral. V kvalifikacijah je bil tretji, a že takrat ni bil povsem zadovoljen, saj je tik pred koncem padel in morda zapravil še boljše izhodišče.
Že v prvi vožnji je imel neposreden boj z Latvijcem, ki ga je sredi dirke več krogov zadrževal za sabo, potem pa mu je pobegnil in Latvijec je bil le deseti. Gajserja, ki je večino časa prebil na četrtem mestu, sta nato prehitela še dva tekmeca, tako da je bilo stanje po prvi vožnji zadnje dirke takšno: Slovenec je bil v seštevku z novimi točkami iz ZDA prvi s 571 točkami, Jonass pa drugi s 549.
Naslov se je tako že na široko nasmihal mlademu slovenskemu asu, saj je bilo v zadnji vožnji na voljo le še 25 točk. Latvijec je imel samo še eno možnost: da bi zmagal in ob tem računal na to, da bi njegov tekmec končal povsem v ozadju z ne več kot dvema točkama.
Za Gajserja je bila zgodba povsem drugačna: ni potreboval popolnega tveganja, teoretično bi se lahko zadovoljil že z mestom ob robu dobitnikov točk. A Gajser, ki navdušuje tudi s predanostjo in nepopustljivostjo, se ni odločil za takšen "ziheraški" pristop. Napadel je takoj po startu, prišel na tretje mesto in imel Jonassa zanesljivo pod nadzorom; naredil je sicer tudi napako, po kateri se je hitro pobral, izgubil eno mesto, nato pa do konca vztrajal na četrtem.
To je bilo seveda več kot dovolj, prednost je narasla na 25 točk in mladi slovenski zvezdnik motokrosa je lahko po prečkanju ciljne črte prešerno slavil velik uspeh s svojimi najbližjimi in člani Hondine ekipe.
Na zmagovalnem odru je nato dobil najbolj zaželeni lovoriki v tem športu: zlato številko in zlato medaljo za najboljšega motokrosista na svetu.
Gajser je za naslov prvaka zbral 589 točk, Jonass je sezono končal pri 564. Tretji je bil Britanec Max Anstie s 537.
