Golf je čudovit šport!

Mirko Vovk je fotograf, vojaški pilot in še marsikaj. Njegovo življenje pa je še najbolj zaznamoval šport. Svoje prve športne uspehe je dosegel že pred vojno. Zanimali so ga različni športi. Tako je leta 1947 zmagal na državnem prvenstvu v smučarskem teku, uspešen pa je bil tudi v smučarskih skokih, klasični kombinaciji in plavanju. Pri 40 se je navdušil za golf, ki je, kot sam pravi, strup in ga nikoli ne moreš nehati igrati. Šestnajst let je bil predsednik Golf zveze Slovenije (GZS), danes pa je njen častni predsednik, ambasador golfa v Evropi in lastnik članske izkaznice za golf s številko ena.

Golf igrate že 40 let. Kako ste se navdušil za golf? Prebrala sem namreč, da ste se ukvarjali tudi z drugimi športi.
Tukaj zraven je športno letališče in sem velikokrat jadral tu. Opazil sem, da se spodaj nekaj dogaja. Pred vojno sem bil še premlad, 37. leta, ko se je to igrišče odprlo, sem bil star sedem let. Rekel sem, da moram enkrat pogledati, kaj se dogaja. Pripeljal sem se, začel sem se spraševati, kaj to je, kako to gre in rekel, da moram to poskusiti. Zdaj imam pa člansko izkaznico številko ena.

Ko ste enkrat poskusili golf, je bilo to to.
Golf je strup, ne poznam nobenega, ki bi nehal, ko je začel. Razen če je zbolel, umrl, se nekam preselil ... Klub smo ustanovili leta 1974. Take izkaznice, kot jo imam jaz, nima nihče. Z njo lahko zastonj igram na vseh igriščih na svetu. Imam tudi naziv ambasadorja golfa v Evropi evropske zveze za golf, ker sem bil 16 let predsednik GZS, zdaj pa sem njen doživljenjski častni predsednik.

Torej ste preizkusili tudi druga igrišča po svetu. Kje vse ste pa igrali?
Po vsem svetu, na vseh kontinentih.

Kje pa imajo najboljša igrišča oziroma kako se lahko Slovenija primerja?
Do pred kratkim je tole igrišče veljalo za 72. najlepše igrišče med tisoč najlepšimi v Evropi. Zdaj, ko so ga začeli modernizirati, smo izgubili veliko vrednosti. Zadaj je komerciala. Drugače je pa tako, najlepšega ni, tako kot ni najlepšega dekleta. Vsake oči imajo svojega malarja. Igrišča kot taka se delijo na naravna, umetna in obmorska, kjer se igra ob samem morju. Trave tam ni, samo minimalno, toliko kot je treba. Tam odloča veter. Te tri kategorije so in mi smo prišli v prvo.

Koliko pa je golfklubov?
Golfklubov je precej več kot golfigrišč. Dokler sem bil jaz predsednik zveze, sem zastopal stališča evropske ali svetovne zveze, da se lahko klub ustanovi, če ta kot prvič ustreza vsem zahtevam, ki jih ima država. Potem pa mora imeti še vadišče in vsaj toliko prostora – tri luknje –, da se lahko igra. Če to ima, lahko zaprosi za ustanovitev. Nato so po časopisih pisali, da zaviram razvoj golfa v Sloveniji. Povedal sem jim, da dokler sem jaz predsednik, bomo delali po statutu evropske zveze, potem pa lahko delajo, kar hočejo. Potem ko sem jim jaz to predal, so me kolegi iz tujine poklicali, češ, koliko pa imate vi pri vas klubov, da je toliko predsednikov? Povsod so hoteli igrati zastonj, to je pa grdo. To so začeli smučarski učitelji, oziroma njihove družine in prijatelji; kar delili so si te stvari. Koliko pa je golfklubov zdaj, pa ne vem, se ne zanimam za to. V glavnem, več klubov je kot igrišč. In specifična so, vsako je po svoje lepo. Letos sem bil na šestih turnirjih, danes spet vodim enega. Zmagovalci z vsega sveta se nato zberejo na eni celini; letos gredo na Sardinijo, lani pa so bili v Avstraliji. Dvakrat so naši tudi zmagali in sponzorji so dvignili nagrade. Drugače je pa turnirjev morje!

Se pravi, golf je še marsikaj več kot samo šport. Lahko rečemo, da je način življenja?
Absolutno, absolutno. Redkokateri šport ti da možnost, da se v tistih petih, šestih urah, ko se odigra 18 lukenj, s partnerjem pogovarjaš. Jaz sem bil nekajkrat zaslišan na Udbi, ko so prisluškovali v grmovju, kaj se pogovarjamo, pa niso znali angleško in so me nato spraševali, kaj je bilo. Takrat je bilo težko, ker sem bil edini predsednik, ki ni bil partijec. Tisti, ki so nas takrat najbolj preganjali, danes vsi igrajo golf. Ampak se me izogibajo, tako na daleč.

Kaj pa vas najbolj pritegne pri golfu, zakaj vztrajate?
Najprej je hoja, ker prehodiš deset kilometrov, pa sploh ne čutiš, da hodiš, ker je tako, kot bi hodil po preprogi. Potem je svež zrak. Pri golfu pa je pomemben tudi „računalnik“. Vsak še tako kratek pad lahko zgrešiš, če si nezbran. Šteje pa ravno tako kot dvestometrski začetni udarec. Zato sem takrat rekel, da bo to nekoč slovenski šport, potem pa so v časopisu zapisali, naj čevle sodi kopitar, ne pa nekdo, ki se na to sploh ne spozna. Dodali so, da to sploh ni šport. Potem sem pa nekaj takih povabil na golf, pa so po nekaj luknjah že gledali, kje bi se lahko usedli. Jaz sem nosil števec za pasom in sem na sezono delal od 1.300 do 1.500 kilometrov, pa sem bil fotograf in sem delal ves dan, zvečer pa sem šel odigrat še 18 lukenj.

Danes pa ne hodijo več, se bolj vozijo ...
Jaz sem proti, ampak je pa dober zaslužek s temi vozili.

Se pravi, da tudi golf ni več tisto, kar je bil.
Ne, tudi pravila se spreminjajo in dopolnjujejo, zato da bi bil še en sodnik več in lahko še več zaslužijo.

Pa se je poleg pravil spremenilo še kaj, recimo obleka, oprema ...
Oprema se najbolj spreminja.

Pa najbrž tudi cene?
Ja seveda, saj če začneš enkrat igrati golf in prideš celo do single handicapa, si iz sebe spravil praktično že vse. Kaj še zdaj? Da bi dlje udaril s to palico ne gre več, potem izumijo novo. Uporabljajo materiale, ki jih ima NASA, najnovejši krik pa je baje, da bi bila udarna ploščica iz umetnega diamanta. Se pravi, ko boš odigral, boš moral palico odnesti v sef, da ti je ne bodo ukradli. Ampak sem prepričan, da bi se v Sloveniji našli ljudje, ki bi jo kupili. Toliko ti to pomeni, da bi res postal perfekten. Pri igriščih so standardi taki, kot so bili pred nekaj stoletji. Meni so uspeli trije hole in one. So pa profesionalci, ki jim to nikoli ne uspe.

Od česa pa je to odvisno?
V vsakem primeru moraš znati udariti žogico, potem pa je sreča, kam se ta obrne. Jaz sem prvega naredil leta 1985, zjutraj, ko je bila še rosa in se je potem poznala cela pot, kako se je žogica kotalila naravnost v luknjo. Žena mi je skočila za vrat in rekla, da je to doživela, da je videla, kako je to videti, če gre žogica noter z enim udarcem. Plačati sem moral zaboj šampanjca, a sem to z veseljem naredil. Za drugega sem kupil dva zaboja piva, za tretjega pa sem rekel, da je heca dosti, da naj dajo še tisti nekaj, ki so bili zraven.

Prej ste rekli, da se bo oprema dražila ...
Ampak izdatek se splača, za članarino je pa seveda odvisno tudi od tega, koliko igraš. Če redno igraš, se splača.

Koliko pa stane oprema, če bi si vse kupil?
Nimam pojma. Jaz igram s starimi palicami. Dve leti nazaj, ko so bili tu neki tujci, je prišel nekdo do mene in me vprašal, če mu jo lahko pokažem in koliko hočem zanjo. Te palice so bile narejene še na roko in sem se nanje zelo navadil. Kdor bi znal narediti take palice, da bi žogice letele naravnost, bi zaslužil milijone. Nič ti namreč ne pomaga, da udarišdaleč , če prvič žoga ne gre naravnost in drugič od tam ne znaš nadaljevati. Američani pravijo: drive (prvi udarec) for show, pad for money. Denar se dela na koncu. Če udariš najprej 200 metrov, se to čisto nič ne šteje.

Zagotovo se spomnite svoje prve palice za golf oziroma opreme ...
Seveda se je spomnim, ker je bila iz tretje roke, ne iz druge. Pri nas se jih ni dobilo in smo šli na Koroško takrat, ko je bilo treba za vsak prehod meje imeti vizo. In te nisi kar dobil, če si prosil za njo. Na igrišču smo se spoznali z enimi in so mi jo praktično podarili. Žogice smo pa lepili, ko so zazijale, ko so bile poškodovane, tako da to so bili taki začetki ...

Ukvarjali ste se tudi z drugimi športi, pa me zanima, kako bi jih primerjali z golfom in v čem je največja razlika.
Ja, najbližje je letalstvo. Ukvarjal sem se z veliko športi, ampak še nisem vseh poskusil. A takrat smo delali nemogoče stvari. Dopoldne sem imel nogometno tekmo, od petih popoldne sem pa plaval. Plavanje pa sploh ne gre skupaj, a ne.

Se pravi, golf je najbolj podoben jadranju.
Zato ker rabiš glavo, to sem hotel reči. Sicer pa je primerljivost težka. Recimo, jaz sem kegljal na ledu, kar je tudi naporen šport, pa zimski šport, ampak to je fizika in tam glavo minimalno potrebuješ. Tukaj jo pa res potrebuješ. Pri smučarskem teku pa lahko poješ med potjo, tam delajo vsi štirje elementi. To je res zdrav šport. Na mladinskem tekmovanju zmeraj rečem: „Fantje in dekleta, nihče vas ne bo hvalil, kako ste dobri v golfu, če ne boste znali niti reči hvala in pozdraviti. Milijone ljudi igra tako kot vi. Naučite se lepo vesti. In matere, četudi nekaj stane, bodite vesele, da imate sina na takem mestu, namesto da bi bil v gostilni, kadil cigarete in pil alkohol. Tukaj bo prvič prišel v dobro družbo, naučil se bo jezikov in vedenja.“ Moj sin je tako dobro igral, da so ga potem vsi vabili k pultu in se je potem pokončal, pa je v Guinnessovi knjigi in bo za vse čase ostal najmlajši udeleženec svetovnega pokala.

Ste ga vi navdušili za golf?
Seveda.

Ste navdušili še koga?
Uh, tisoče, tisoče ... Zgled moraš biti. Ne govoriti eno, delati pa drugo.

Žena tudi igra golf?
Tudi.

Se pravi, se nad golfom navdušujejo tudi ženske?
Ja, jaz mislim, da je to idealen šport za ženske. Ne rabijo nobene telesne moči, lahko se lepo oblečene, postavo obdržijo. Kaj hočejo lepšega?

Za koga bi bil po vašem mnenju še primeren golf?
Za vse.

Zakaj pa?
Zakaj pa ne? Jaz sem bil star 40, moj sin pa devet. On se je prav naučil, jaz se pa nisem, ker me ni nihče učil. Saj jaz sem tudi dosegel velike uspehe, ampak ne take kot on.

Se torej vseeno pozna, če se lotiš igranja v mlajših letih?
Absolutno. Ampak nikoli ni prepozno.

Koliko od vaših naslednikov igra golf?
Vsi, od vnukov pa nobeden, ker je postalo predrago. Je pa tako: letna karta je tudi draga, ampak zavisi od tega, koliko igraš. Tukaj imaš ljudi iz Kranjske Gore in Jesenic, ki lahko igrajo vsak dan. To potem ni strošek. Poceni pa ni nobena stvar, vse je skomercializirano.

Imate kako najljubše igrišče?
Igrišče kot igrišče je težko reči, ker je vsako posebej lepo. Ampak od slovenskih igrišč grem najraje v Slovenske Konjice. Tisti, ki so tam začeli, so tudi solastniki. Je sredi vinogradov in to je tako luštno. Vse to na Bledu pa je že preveč industrializirano.

Se samo stara igrišča razvijajo ali se tudi nova gradijo drugače?
Nova igrišča se delajo z novimi ljudmi, to pa so že vsi v glavnem ne več moji sinovi, ampak skoraj vnuki. To je že druga generacija za menoj, zdaj pa tudi že tretja ... Oni imajo drug pogled na svet.

Pa je to dobro ali je, tako kot pravite, vse preveč skomercializirano in industrijsko?
Težko se je postaviti v njihovo kožo, kako oni gledajo na vse skupaj. Meni se zdi, da je za njih vse lažje. Za njih ni vprašanje žogica. Včasih, če je kdo udaril žogico v grmovje, smo jo iskali do konca, ker ni bilo druge. Današnje žogice so bolj kakovostne kot takratne, ki so imele tanjšo kožico in če si jo narobe udaril, se je odprla. Podstavkov za žogice ni bilo, izdelali smo jih iz cigarilosov. Nanje smo z vrvico privezali cof, da smo ga našli, ko ga je vrglo. Trije smo začeli. Oba prijatelja sta umrla, zdaj sem pa jaz na vrsti.

Kje ste kupili prvo opremo. Se je to dobilo v Sloveniji?
Ne ne, dolgo ni bilo nič. Ampak po tem, ko se je razvedelo, da imamo lepo igrišče, so začeli prihajati tujci, v glavnem iz Münchna, in potem smo od njih dobili opremo.

Pa za prvo, ki ste jo kupili, ste morali varčevati zanjo?
Ne ne. Jaz nikoli nisem imel veliko denarja, tudi pokojnino imam nizko.

Kdo pa se je v preteklosti sploh odločal za golf?
Samo športniki in taki, ki so želeli poskusiti še nekaj drugega. Golf je balzam. Te tablete, ki jih danes ljudje jemljejo, so strup. Pri golfu pa pozabiš na vse.

Golf je torej pozneje dobil prizvok, da je za bogate?
Prizvok so si izmislili tisti, ki ga ne igrajo. S tem moraš zrasti, moraš imeti malo smisla za vse skupaj, preden kar rečeš. Tudi danes se nekateri golfisti ne znajo vesti, kričijo in goljufajo pri štetju. Ti športi, ki so prišli iz Anglije, imajo etiko za osnovo. To ne gre skupaj. Taki naj gredo raje igrat ragbi ali kaj podobnega.

Se pravi, golf ni za vsakega. Igralci morajo imeti neko kulturo, ker je golf izrazito nenasilen šport.
Ja, saj zato pa pravim, da če pride mlad človek zraven, se to samodejno nauči. Prvič ga nekdo lepo opomni, drugič pa ne vidi nobenega takega, ki bi se tako vedel.

Se mu etika nekako privzgoji?
Seveda.

Katere so pa najpogostejše napake golfistov?
Če nisi zbran, si prvih nekaj lukenj že zapravil.

Se da naučiti izvedbo idealnega udarca?
Seveda, ampak je treba vztrajati.

Kaj menite o tem, da je golf nekako šport za zaprte skupine, da morajo igralci najprej opraviti izpit in se včlaniti?
Včlaniti se ni treba, moraš pa narediti izpit za igranje. Lahko kupiš samo dnevno karto za igranje. V Ameriki recimo izpiti ne obstajajo. Naredi se public course in igrajo za en dolar. Tudi pri nas bi bilo treba razmišljati malo naprej. Vse to samo draži golf. Golf je sicer dostopen, nikogar ne odganjamo. Zdaj učimo tudi majhne otroke, stare tri ali štiri leta. Ne zahteva se nobena moč ali pogum, samo sprehajaš se, počivaš, poješ, popiješ in greš naprej.

Kaj pa svetujete začetnikom?
Zdaj imamo že kar nekaj šol, ki se ukvarjajo s tem. Drugače je pa treba starše prepričati, da otrokom enkrat omogočijo ogled in tako se bo našel kdo, ki bi igral golf. Zmeraj se dobi kdo. Potem pa je treba kontaktirati najbližje igrišče, tam so profesionalci. Seveda pa to stane, vse stane. Ampak ta naložba je tega vredna. Prvič v zdravju, drugič v vzgoji mladih ljudi. Kdor bo začel igrati golf, ne bo več nehal. To se potem odraža skozi vse življenje. V golfu spoznaš veliko prijateljev, ker je naš edini nasprotnik luknja. Vsi se bojujemo, da bi žogico spravili noter s čim manj udarci. In vsakemu privoščim dober udarec, ker je s tem zafrknil luknjo.