Že enajst let organizirate seminar za nadobudne fotografe, kaj vas žene k temu?
Ko sem v osemdesetih razmišljal, kje bi študiral, nisem mogel priti do neke dobre informacije ali se nasloniti na starejše kolege. V svojem iskanju za znanjem, sem se odločil, da ko bom jaz nekoč v poziciji, da s svojim znanjem pomagam drugim, bom to tudi storil. Začelo se je leta 1996, ko sem napisal esej z naslovom Fotosofia. Razmišljal sem, kako bi ljudem omogočil, da pridejo do mojega znanja in leta 2006 se je pokazala priložnost. Po razmisleku sem ustvaril program, ki se ga držimo še danes, z nadgradnjami, seveda. Nisem človek, ki bi le predaval teorijo, pomembno je, da tečajniki izkusijo tudi čim več prakse. Sprva je bilo zamišljeno kot enkratni seminar, a ko vidiš, kako predani so temu projektu postali tečajniki, novi fotografi so spraševali, kdaj bo naslednji seminar, za to so se zanimali tudi sponzorji, potem vidiš, da tega ne moreš kar tako prekiniti.
Vse pokrijete s sponzorskimi sredstvi?
Vse. Sedaj je to že tako prepoznavna stvar, da se da od tega tudi nekaj zaslužiti. Mislim, več bi zaslužil, če bi opravljal svoj posel, vendar je to nekaj kar mi je blizu, ustvarjaš nekaj dobrega in vidiš, kako se tečajniki razvijajo in povezujejo. Sedaj je že več kot 160 nekdanjih tečajnikov, ki so se povezali v lepo skupnost.
Vsako leto se jih prijavi med 80 in 90, izberem pa jih 15. To je najtežji opravek, ki ga imam čez leto, izbrati teh 15 oseb. Ta projekt je izobraževalni projekt, vendar ni samo to, je veliko več. Povezuje ljudi, izžareva dobro energijo in da se ta energija širi naprej. Če pogledate okli sebe, nas večinoma obkrožajo slabe informacije, mi pa želimo napraviti nekaj lepega. Da ljudje odprejo časopise in vidijo dobro fotografijo ter lepo informacijo. Zato je v našem izboru seveda važno, da si dober fotograf in zdržiš ta tempo, hkrati pa je zelo pomembno, da se vklopi v skupino. Ne iščemo super fotografov, ki ne marajo družbe, pač pa dobre fotografe s pozitivno, veselo in srčno naravo. Želim, da se javijo ljudje, ki vedo, da je to pravi projekt za njih in se radi družijo z ljudmi. Fotosofia povezuje ljudi s celotne regije in to je tudi ideja, da se ljudje med seboj povezujejo, spletejo neko mrežo in sodelujejo tudi v bodoče. Ni važno, od kod prihajaš, važno je, da razumeš Hrvaško, zato da lahko med seboj komuniciramo.
Prav poseben dan seminarja pa je dan, ko fotografi pred objektiv dobijo zvezdnike s celotne regije.
Mislim, da je to specifičen dan, ko se na enem mestu zbere toliko prepoznavnih obrazov, ki so tako ljubeznivi, da z tečajniki ustvarijo neke odkačene fotografije. Na koncu dneva imamo super fotografije, najdražje pa mi je, da se tega dneva veselijo tudi znani, saj imajo priložnost, da počenejo nekaj neobičajnega.
Pravijo, da si dober učitelj takrat, ko te učenci prekosijo, se strinjate?
Žal mi je, da to redko slišim na Hrvaški. Pri nas imamo dvosmerno težavo. Veliko število učiteljev se bojijo, da jih bodo učenci prerasli. Druga težava pa je ta, da učenci ne znajo pohvaliti učitelja in povedati, kdo jih je kaj naučil. Tako učitelj vidi, da so učenci nehvaležni in jim ne želi predati vsega svojega znanja, študentje pa to zaznajo in zato učitelja nikoli ne pohvalijo. To je začaran krog, ki nikoli ni dober. Jaz se vedno trudim, da ta krog ne bi obstajal, zato tečajnikom pomagam tudi po koncu Fotosofie oziroma jih napotim na pravi naslov.
So med bili tečajniki kateri izmed danes priznanih fotografov?
Seveda. Jelena Balić, ki je odlična v editorialih, Franjo Matković, eden najboljših modnih fotografov na Hrvaškem, pa Marjan Radović, ki je eden najbolj cenjenih podvodnih fotografov na svetu. In zagotovo je še nekaj posameznikov, katerim je Fotosofia pomagala pri tem, da so profesionalizirali svoje delo in da danes živijo svoje sanje.
