Hungaroring je eno najbolj legendarnih in tradicionalnih dirkališč v programu Formule 1. Ko je iz Mercedesa na naš uredniški naslov priromalo vabilo po preizkušanju njihovega kompaktnega AMG stroja, mimogrede, prav letos Daimler praznuje 50 let svojega športnega oddelka AMG, se je bilo treba najprej zmeniti, kdo bo srečnež, ki se bo odpravil v okolico Budimpešte.
Hungaroring je nekaj posebnega
Potegnil sem najdaljšo in v torek, po štirih urah vožnje iz Ljubljane, sem bil pred zapornico, nad katero je velik napis Hungaroring. To je velik kompleks, katerega glavni del je prav dirkališče, tam pa je tudi off-road poligon, go-karti, poligon varne vožnje.
Hungaroring je dirkališče v neposredni bližini Budimpešte in prvo dirkališče, ki je gostilo dirko Formule 1 za železno zaveso. To je bilo davnega leta 1986. To je dirkališče, ki je mnogim Slovencem cenovno najbolj ugodna lokacija za spremljanje dirk F1 in kraj, kjer sta lani srebrni puščici zasedli prvi dve mesti, česar seveda Mercedesovi strokovnjaki ob predstavitvi niso pozabili omeniti.
Kar takoj v program sport +
Po birokratskih obveznostih, popisu veljavnega vozniškega dovoljenja, so nas razdelili v dve skupini. Dobili smo tesno podkapo z veliko oznako AMG, čelado in ... gas ... No, še prej so nam razložili postopek. Vsak lahko naredi štiri kroge, prvi je ogrevalni, nato dva hitra, zadnji krog je namenjen hlajenju zavor, ki so med vožnjo obremenjene do skrajnega maksimuma.
AMG kompaktna vozila lahko vozimo v različnih režimih delovanja, kar pomeni, da lahko prilagaja odzivnosti motorja, stopalke za plin, menjalnika. "Prvi hitri krog imejte vklopljen program sport +, kar pomeni, da vam elektronski sistemi pomagajo pred zdrsom, drugi krog pa se poigrajte in vklopite program race (dirkališče). Takrat so elektronski sistemi izklopljeni, v res kritični situaciji, pa vas bodo še vedno obdržali na cesti," je bil nasvet inštruktorja, ki se je usedel v avtomobil pred menoj. In to ne kar v en avtomobil, sedel je v dvosedežni AMG GT S s 4,0-litrski biturbo V8 motorjem, ki zmore razviti več kot 500 konjskih moči.
Gremo pogumno ...
Dobro, z njim se ne morem kosati, toda tudi moj, A 45 AMG ni od muh, sem si mislil. Pod motornim pokrovom je bil že ogret najzmogljivejši serijski štirivaljni bencinski motor z dvolitrsko prostornino in 280 kilovatov moči (381 KM).
"Gremo, pogumno, sledite linijo" se sliši glas inštruktorja iz "voki-tokija". In res, ročico menjalnika prestavim v "drive". Pogledam za sabo, kolega v drugih dveh A 45 AMG sta prav tako pripravljena za start. In gremo. Pri vožnji na postanke v bokse in iz boksov je najvišja hitrost omejena in se je je treba držati. Seveda ne bi rad videl, da me že kar takoj izločijo iz "dirke". Prehitevanje je za nas tako ali tako prepovedano.
Zapeljemo se iz boksov in se znajdemo v drugi polovici startne ravnine in že gre zares. Čeprav je krog ogrevalen so hitrosti hitro 130 km/h in več, izpušni sistem že glasno „grgra“ in poka.
Čeprav so pred menoj dvojni ovinki, hitri ovinki, ravnine, cesta se enkrat spušča v ovinek in nato spet dviga v drugo stran, gre že prvi krog zelo hitro. Po otipavanju, kjer smo spoznali najbolj idealno linijo, to tako ali tako narekuje inštruktor, označili so nam tudi mesta zaviranja, gre čisto zares.
Pohodite na polno ...
V zadnjem ovinku pred začetkom startne ravnine se zasliši glas: "Pohodite stopalko za plin na polno". To tudi storim, še pred tem še bolj trdno z obema rokama primer masiven volan, ki je na srečo iz alkantare, da pot, ki se nabira na dlaneh, vpija sproti. Ob pritiskanju obvolanskih ušesk in kot „brzostrelska“ hitremu prestavljanju dvosklopčnega sedemstopenjskega DCT menjalnika se bliskovito na merilniku hitrosti premika tudi igla: 100 km/h, 150 km/h 200 km/h, pa čeprav sploh še nisem prestavil do sedme prestavne samodejnega menjalnika, ki je izboljšan in po novem omogoča, da kompaktni športnik z mesta do 100 km/h pospeši v pičle 4,2 sekunde.
Pospešek začutim s pritiskom ob športni sedež, ki drži tako zadnjico, boke, kot ledveni del trdno "v sedlu,". Ob koncu ravnine sledi silovito zaviranje, zavore zagrizejo v diske, hitrost naenkrat iz 200 km/h pade krepko pod 100 km/h, sledi priprava na desni ovinek, ki mu sledi ovinek v levo in spust do ravnine. V drugem krogu gremo na polno, tako v dolge, hitre, kot zavite, dvojne ovinke.
Športno podvozje in športne pnevmatike poskrbijo, da je poskakovanja po stezi in odrsavanja malo. Brez težav sledim zmogljivejšemu mercedesu pred sabo. Krilni mehanizem je izredno natančen in informativen. Vozilo imam na stezi vseskozi pod nadzorom. Podkrmarjenje z lahkoto rešujem z dodajanjem plina, avto gre kot hitri vlak. Nato sledi serija počasnejših ovinkov in krajše ravnine. In kot bi rekel "keks" je prvi krog za nami. Imel sem občutek, da sem krog odpeljal hitreje kot Michael Schumacher, ki je v ferrariju leta 2004 za to porabil minuto in devetnajst sekund. To je še vedno najhitrejši krog na dirkališču. No, ne vem, koliko je bil moj hitri krog, saj nam tega niso izdali.
Zdaj pa v režim Race
Na ciljni ravnini spet sledi pospeševanje na polno do konca ravnine. Nato prestavim gumb v režim race, ko mi elektronika več ne pomaga. Avto postane še bolj pobalinski. Zadek odnaša ravno prav, da začnem še bolj uživati, a vozila kljub temu, da gre tudi v ovinek na polno, tudi preko 150 km/h, nikoli ne odnese toliko, da se počutil nelagodno.
Sledi še zadnji krog za hlajenje zavor, ko sem se lahko posvetil še ostalim stvarem ob stezi. Prav v vsakem ovinku stoji človek, ki skrbi za varnost v primeru nenadnega dogodka. Izletnih območij je veliko. Opazil sem, da je steza precej ozka. Spraševal sem se, kje je sploh možno z dirkalniki formule 1, razen na ciljni ravnini, sploh prehitevati. Ampak fantje za to dobijo po nekaj milijonov na leto in to je njihova služba ...
Hočem še
"Hočem še," je bilo prvo, kar sem pomislil, ko sem v boksih snel čelado z glave in so mehaniki začeli podrobno pregledovati zavore, pnevmatike in druge dele belih in rdečih kompaktnih A 45 AMG-jev.
Željo so nam uresničili. Po dvanajstih krogih na Hungaroringu sem bil "na ti" tako s stezo, kot A 45 AMG. Po ducat krogih voznik že čuti utrujenost in prav nikakršne potrebe, da bi na poti iz dirkališča po navadnih cestah sploh še priganjal vozilo.
Če bi imeli vsaj podobno dirkališče tudi v Sloveniji, kjer bi lahko konec tedna varno potešil željo po dirkanju …
Škoda, ker so vsa dirkališča ravno toliko oddaljena, da moraš kar konkretno načrtovati obisk. V Sloveniji nam res manjka tak način sproščanja.