Individualni pokojninski računi sami po sebi ne pomenijo nič novega, le večjo preglednost. A glede na podobne ideje v preteklosti smo lahko zaskrbljeni. Ti računi bi namreč lahko predstavljali osnovo za tiste prave, po katerih bi bila količina plačanih prispevkov edino merilo za izračun pokojnine. Kar bi lahko pomenilo, da bi bili vsi tisti, ki prispevkov niso plačevali 40 in več let, prikrajšani za dostojno pokojnino. Ne da bi se kdorkoli vprašal, zakaj prispevkov niso mogli plačevati.


Zarote. Seveda drži, da tisti z višjimi prihodki zdaj dobivajo nižje pokojnine, ker se del njihovih prispevkov prerazporeja. A drži tudi to, da si tisti z višjimi prihodki lahko uredijo različne oblike naložb svojega denarja za starost. Večina te možnosti nima, saj se komaj prebijajo iz dneva v dan, so bolni, priklenjeni na pogodbe, brez služb. Pokojninski sistem preprečuje revščino v starosti. Danes sicer bolj slabo, zato je treba premišljati v smeri rešitev, a ne na račun uničenja solidarnosti. Prenehati moramo z iluzijo, da so ljudje z družbenega roba nagnjeni k lenobi in kriminalu ter da sodelujejo v zlobni zaroti izkoriščanja bogatih. Vsi pač nimamo optimalnih pogojev za doseganje družbene blaginje. Z napadanjem javnega šolstva in zdravstva pa se te možnosti še zmanjšujejo. Verjetno bo v prihodnje ljudi z nižjimi prihodki vse več. Če uvedemo sistem "kolikor plačaš, toliko dobiš", država svojo odgovornost za zagotavljanje blaginje prevali na posameznika. To pa ni temelj družbene blaginje, temveč osnova za razslojeno družbo.