Vgojiteljici, zaposleni v vrtcu Pedenjped v Ljubljani, Ksenija Kumar in Irma Dimnik, svoje delo opravljata z dušo in telesom. Z dolgoletnimi in bogatimi izkušnjami pri delu s predšolskimi otroki sta poleg vsakdanjih dejavnosti ustvarili tudi veliko gledaliških predstav zanje, ki so bile dobro sprejete, zato sta se nekega dne vprašali, zakaj ne bi poskusili napisati tudi igro za odrasle. “In sva ! Predstava Na dobre stare čase je postala čez noč pravi izziv in počasi začela nastajati. Sprva bolj sramežljivo in negotovo, potem pa vedno bolj pogumno in kmalu sva se ob najinem ustvarjanju neizmerno zabavali, ob tem pa sledili zavedanju, da "se gremo zares"! In prav iz tega razloga sva se strinjali, da sami preprosto težko ustvariva res celovito reč, ki bo vsebovala vse elemente dobre, zabavne in tiste res prave predstave ter tako k sodelovanju povabili še mlajšo vzgojiteljico Hano Kumar in učitelja harmonike Simona Bučarja, nekdanjega varovanca vrtca Pedenjped.”
Osnutek scenarija je bil sprva napisan na sedmih straneh, ki pa se je do vsake bralne vaje še dopolnjeval. “Predstava ima sicer nek tekstovni okvir, vendar je njena posebnost ta, da nudi dovolj prostora za improvizacijske vložke ter prilagajanje vsebine aktualnim temam in dogodkom, ki jih izbirava glede na populacijo ter čas, v katerem predstava oživi. Drzneva si reči, da gre za komedijo, katere prizorišče dogajanja je vaška gostilna, kjer se po dolgih letih srečata lika, sošolca Franci in Ferdo, ki zdaj že uživata v pokoju. Ob kozarčkih in štamperlih, ki jim kljub trdni odločitvi, da ne pijeta več alkohola ni malo, obujata sladko-grenke spomine na mladost in seveda na nujno zlo - ženske ter zakonski stan.”
Dogajanje na odru in na trenutke sočni dialogi so doslej vedno navdušili gledalce, ki so nasmejani in dobro razpoloženi zapuščali prireditveni prostor, pravita vzgojiteljici. "Hvaležni smo vsake kritike, vsakega mnenja, ki nas usmerja in daje še dodatne spodbude in energijo, s katero snujemo in ustvarjamo naprej, drugače, bolje. V gledališki dvorani v Zalogu se je predstava zgodila že trikrat in je bila, kljub našim skromnejšim pričakovanjem, vedno napolnjena do zadnjega kotička. Da pa ne bo namenjena le zabavi, smo ji dodali še veliko večjo vrednost. Dobrodelne prispevke obiskovalcev smo namenili za nakup športnih rekvizitov in pripomočkov za igro na prostem v vrtcu.”
Irma in Ksenija načrtujeta nove uprizoritve, s katerimi želijo svojo igro predstaviti širši javnosti.
