• Ned 16 do 28 °C
  • Pon 17 do 27 °C
  • Tor 21 do 24 °C
več na vreme.net

Intervju

11 komentarjev

“Najboljše univerze v Ameriki imajo plačljiv študij”

Ivan Svetlik. Nekdanji študentski sovražnik številka ena, ki je pripravil padli zakon o malem delu, zaradi katerega so v parlament letele kocke, začenja svoj mandat na čelu finančno oslabljene ljubljanske univerze.

Maja Kalan, Tjaša Pureber / Ljubljana

 

(Foto: Saša Despot)

Na Univerzi v Ljubljani (UL) je 11 odstotkov študentov s šolninami, novi visokošolski zakon jih dopušča do 40 odstotkov. Delite zaskrbljenost študentov, ki se bojijo, da gre za uvajanje plačljivega študija?
Zaskrbljenost tu ni potrebna, saj zakon vsakemu državljanu eksplicitno daje enkratno možnost, da mu država plača študij. Tudi tistim, ki so starejši in te priložnosti še niso izkoristili. Res pa je, da nekoliko zaostruje “izlete” v študentski status, saj ne bo dovoljeval, da se nekdo celo štirikrat vpiše, ker želi imeti posebne koristi.

Vseeno je razlika med 11 in 40 odstotki. Od kod ta številka?
Ne vem. Mislim, da špekulacija ni potrebna, ker v zakonu piše, da ima vsak pravico do enkratnega brezplačnega študija. Je pa res, da bo treba dolgoročno morda računati na to, da bi povečali kakovost izobraževanja do te ravni, da bi bili atraktivni za tiste, ki ta študij plačujejo. V tem primeru bi bilo koristno, da imamo možnost, da takšen študij ponudimo tudi za plačilo. Štirideset odstotkov je varovalka, da se ne bi vsi usmerili kot javne ustanove v to smer.

Menite, da šolnine zagotavljajo kakovosten študij; ali si ga potem privoščijo le premožni?
To je težko reči. Kdor si ne more plačati študija, a je nadarjen, bi bil seveda tako izločen, a le, če mu država že sicer ne bi zagotovila brezplačnega študija. O tem, ali se v plačan študij vključujejo dobri ali slabi študenti pa – vse najboljše univerze v Ameriki imajo plačljiv študij.

  •  

    “Varčevanje je 'romunizacija' visokega šolstva”

    Ivan Svetlik. V zgodovino se je zapisal kot minister za delo, ki je sicer pripravil veliko zakonov, a jih je večina padla. Upokojenci so se uprli njegovi pokojninski reformi, padla sta delo na črno in družinski zakonik, študenti pa so zakon o malem delu zatrli s kamenjanjem parlamenta. Kot profesor in nekdanji dekan fakultete za družbene vede si je pridobil sloves neizprosnega in zahtevnega pedagoga in voditelja. V tekmi za rektorja UL, ki jo bo vodil do leta 2017, je premagal Jožeta Duhovnika. Študentski svet ju ni podprl. Varčevanju v visokem šolstvu je vedno nasprotoval.

Na UL se pogosto dogaja, da asistenti, ki niti niso redno zaposleni, odnesejo velik delež dela, ki ga ni mogoče izvesti z rednimi profesorji. Kako boste to poskušali spremeniti?
Pedagoški proces lahko izvajajo le habilitirani učitelji. Asistent lahko izvaja del procesa, a ne predavanj. Zamenjav med količino predavanj in vaj ter seminarjev ne more biti, razmerje je v programu jasno določeno. Delni študij tu ne pomeni nobene spremembe.

UL zapuščajo starejši zaradi upokojitev, zaradi krize pa se mladim ne podaljšuje pogodb. Kako boste zagotovili pritok mladih?
Pri vključevanju mladih ni ključna starost, temveč sposobnost. Vprašanje pri starejših bi moralo biti, ali jih študentje še sprejemajo in želijo poslušati. Nekateri že veliko prej ne pridejo blizu študentom. To bi morali zaostrovati; razmišljamo, da bi na podlagi študentskih anket dosledneje izpeljevali letne pogovore z učitelji, ki ne dosegajo najboljših ocen, da bi pedagoški proces izboljšali. Teče tudi debata o tem, da ne bi imeli internih razpisov, ampak bomo vztrajali na odprtih, kjer se bodo preverjale reference. Če bodo mladi boljši, bi praviloma morali biti izbrani.

Kako pa je z mladimi strokovnjaki, ki končajo študij na UL?
Pri tako številčnem zaključevanju doktorata je nemogoče, da bi vsem zagotavljali mesto na univerzi. Tem mladim ljudem je treba odpirati poti tudi drugam, zato se zavzemamo, da bi jim prek inkubatorjev neposredno pomagali do ustrezne oblike ekonomske aktivnosti. Menim, da bi morala imeti industrija in javni sektor več kapacitet, da absorbirata ves ta kader, da ne bi šel čez mejo. Kot univerza smo dolžni vsakemu zagotoviti, da svoje sposobnosti razvije do maksimuma; to je naša dolžnost do mlade generacije, ne moremo pa vsakemu zagotavljati zaposlitve, to ni naša funkcija.

Med krizo je vse več diplomantov na zavodu za zaposlovanje. Kaj to pove o študiju?
Rezultati, ki smo jih dobili na podlagi analize statističnih podatkov, kažejo, da se še zmeraj hitreje zaposlujejo tisti, ki so končali študij. Tu ni bistvene razlike med družboslovjem in naravoslovjem. To so podatki, ki so zajeti do lani, in tako že vključujejo krizno obdobje. So pa seveda razlike med smermi študija. To bomo spremljali in temu ustrezno prilagodili vpis.

Za številne je študij socialni korektiv, na univerzah imamo množični vpis. Si želite ostrejših vstopnih pogojev?
Slovenija ima daleč manjši odstotek izobraženih kot države, s katerimi konkurira na svetovnem trgu. To pomeni, da je njen kadrovski potencial šibkejši, zato je v skupnem interesu, da se število ljudi z visoko izobrazbo povečuje. V tem smislu ni nič narobe, če se velik del generacije vključuje v izobraževanje. Tu pa pridemo do relevantnega vprašanja, ali lahko s tretjo četrtino populacije po sposobnostih dosežemo isto kot s prvo in drugo. Gotovo ne pri istem vložku. Če bomo še vedno imeli visoko stopnjo množičnosti študija in hkratno zniževanje stroškov, se bomo morali odločiti, kaj hočemo. Mi bomo dali prednost kakovosti.

Sprejemni izpiti torej da ali ne?
To pomeni zaostriti tudi vstopne pogoje na en ali drug način.

Osnovnošolci morajo za pridobitev Zoisove štipendije dosegati povprečje 5,0. Gre za tako inteligentne učence, ki pozneje pridejo tudi na univerzo; ali je zadaj kaj drugega?
Sistem štipendiranja nadarjenih ne opravlja več svoje funkcije. Kdo je popustil – ali podeljevalci štipendij s svojimi merili, ki so jih zdaj sicer nekoliko zaostrili, ali šole z ocenami –, ni bistveno. Zato si prizadevamo, da se z ministrstvom lotimo preoblikovanja sistema podpiranja nadarjenih. Danes damo nekomu, ker je naravno inteligenten in ima visoke ocene, denar v žep, in če je iz srednjega ali višjega razreda, to nalaga v banko in ima lep prihranek, če mu starši vse pokrijejo. Mi bi sredstva vložili v dodatno delo nadarjenih, da bi razvili svoje zmožnosti. Zdaj so postavljeni v isto okolje, in ko končajo študij, v znanju ni bistvene razlike med njimi in drugimi.

Menite, da je UL optimizirala svoje poslovanje do te mere, da ne more prihraniti nič več brez odpuščanja?
Pri dejstvu, da gre za plače že skoraj 85 odstotkov sredstev, smo dosegli skrajne meje, preostalo so elektrika, ogrevanje in vzdrževanje. Če bodo pritiski še večji, bomo prej ali slej naleteli na vprašanje, ali nas je preveč. Mi se bomo temu poskušali izogniti z racionalizacijo na drugih mestih, kajti izguba kvalificiranih ljudi je izguba za univerzo, saj traja leta, preden človek postane res kvalificiran in mednarodno uveljavljen.

Veliko predmetov in smeri, ki jih študenti vpišejo, ni razpisanih, ker ni dovolj denarja. Je to za vas sprejemljiva praksa? Je pogojena izključno z denarjem?
Ne, to ni pogojeno z denarjem, to se dogaja tudi zato, ker smo z bolonjsko reformo poskušali ponuditi zelo veliko izbire. Upada število interesentov za študij, programi se ne napolnijo in izvedba nekaterih smeri je iz ekonomskih razlogov otežena. Če bi imeli več sredstev, bi si seveda lahko privoščili višji standard, manjše skupine ter boljše razmerje med učiteljem in študentom. In ta morda celo prebogata ponudba in na drugi strani premalo sredstev vplivata na to, da se ta na videz bogata ponudba v realnosti zmanjša, ko se študent vpiše in želi priti v neki program.

Če bodo pritiski še večji, bomo prej ali slej naleteli na vprašanje, ali nas je preveč.

Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani
Minister ne skriva, da meni, da je v Sloveniji glede na povprečje Evropske unije študijskih programov na prebivalca preveč. Kaj bi ukinjanje pomenilo za UL?

Zmanjševanje števila programov gotovo potegne za sabo manjše število osebja. Če hočemo zagotavljati enako kakovostno proizvodnjo in storitve glede na aktualno delitev dela, moramo zagotavljati znanja na vseh področjih. Če bomo zmanjševali število programov, bomo prišli v položaj, ko bo znanje manj specializirano, splošnejše, ali pa bomo morali reči, tega v Sloveniji ne bomo izobraževali in bodo študenti ta znanja iskali v tujini. O tem se še nismo začeli resno pogovarjati niti z 
ministrom.

Kako gledate na desetletje uvedbe bolonjske reforme? Nezadovoljstva ni malo.
To je proces kolektivnega učenja. Ocene, ki se dajejo, so navadno preuranjene, ker nimamo trdne empirije. Mi smo edini, ki smo naredili sistematičnejšo študijo med študenti. Potrebovali bi tudi analizo odnosa do bolonjskega študija med bolonjskimi diplomanti, ki so že nekaj časa zaposleni, primerjavo s starimi diplomanti, oceno delodajalcev, morda tudi učiteljev ... Za zdaj delamo sklepe na podlagi simpatij in antipatij, ki so bile prisotne, še preden se je reforma sploh začela. Študenti v naši študiji izražajo nezadovoljstvo zaradi premajhne vključenosti v raziskovalno delo in premalo mednarodnih izmenjav, hkrati pa pravijo, da se bojijo iti v tujino. Bojijo se, ali bodo dobili delo ali ne, čeprav še sami ne morejo oceniti, ali je to, kar študirajo, res dobra popotnica za iskanje dela ali ne, in podobno. Okoli dve tretjini sta vendarle zadovoljni tako z izvedbo kot s programom. Ta odstotek pa ni tako majhen, da bi lahko rekli, da je bolonja popolna napaka. Formo smo spremenili, zdaj moramo delati na kakovosti vsebine. To se ne naredi z uvedbo novega programa, ampak je vezano na usposabljanje učiteljev, včasih celo na spremembo generacije učiteljev, in uvajanje novih tehnologij.

Boste od fakultet zahtevali varčevanje in kako?
Mi smo organizirani kot skupnost 26 relativno visoko avtonomnih članic. Za to avtonomijo je treba prevzeti odgovornost. Dekan je odgovoren, da s sredstvi gospodari kot dober gospodar in ne povzroči izgube. Zato upravni odbor na primer ni potrdil proračuna na zadnji seji, ker tri članice še niso imele zaprtega proračuna za prihodnje leto. Ni zlate jame, ki bi bila na univerzi, ker tako ali tako vsa sredstva razdelimo.

Kaj pa insolventnost članic? Če pravite, da ste skupnost, je treba tudi prerazporejati sredstva?
Ampak v skupnosti ne smemo drug drugega goljufati, drug drugemu jemati. V času, ko je sredstev manj, je tako prerazporejanje še bolj boleče, ker tako ali tako vsak dobi manj. Vsi moramo začeti uresničevati misel, da z manj naredimo več.

Boste vodilne klicali k odgovornosti?
Seveda bomo in želim si, da bodo to dovolj resno vzeli.

S študenti ste bili v stiku kot profesor, minister in rektor. Bi mladim v luči razmer še vedno svetovali študij ali mogoče, naj se izšolajo za obrt, kot jim nekateri svetujejo?
Študij je še vedno dobra naložba, tudi z vidika možnosti zaposlovanja. Če nekdo doštudira, še ne pomeni, da se ne bi mogel ukvarjati s kako obrtjo. Prihodnost je v vsakem primeru v rokah mlade generacije: kar bo naredila iz sebe in kakor dejavno se bo vključevala v spreminjanje razmer, v katerih živimo, takšna bo njena prihodnost. Najslabše bi bilo, da bi se mladi prepuščali nekemu fatalizmu, se vdajali v usodo, govorili, da se nič ne da narediti. Potem se ne bi nič zgodilo ter na koncu bi bili kot neizobraženi in nedejavni z različnih strani. Z dejavnim pristopom lahko marsikaj dosežemo.

Vsebine, ki bi vas morda zanimale

Komentarjev (11)

Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni!

Morda vas še zanima