Čestitke za zmago na Grossmanovem festivalu. Kaj vam pomeni ta nagrada?
To je prva nagrada, ki so mi jo podelili zunaj moje domovine, zato je zame zelo pomembna. V Španiji sem si zgradil kariero, a mednarodni publiki nisem znan, zato je ta nagrada dober začetek. Želim si, da bi me nekoč vprašali, kje jo hranim, in bom lahko rekel, da je v kopalnici, kamor nagrado postavi vsak igralec, ki se ceni.

Kakšen vtis je na vas naredil Grossmanov festival?
Čudovit. Poskrbeli so, da sem bil večino časa pijan. Obseden sem z legendami in dali so mi možnost, da sem lahko jedel in klepetal s Christopherjem Leejem. Da bi bilo le več takšnih festivalov!

O filmu Žalostna balada za trobento se je veliko govorilo. Nek kritik ga je opisal kot enega "najbolj smešnih filmov o fašističnem režimu". S čim je vas scenarij najbolj pritegnil?
Kar mi je najbolj všeč pri filmu režiserja Álexa de la Iglesie, je delati z Álexom de la Iglesiasom. Skupaj sva delala že televizijsko serijo. Pravzaprav se je film Žalostna balada za trobento zasnoval že tam, tako da sem pri tem filmu sodeloval že od samega začetka. Álex je režiser, ki me najbolj fascinira, in dal mi je priložnost igrati v filmu, ki ni komedija. Moram mu biti hvaležen. Vse nagrade, ki so mi jih podelili kot igralcu, so bile zaradi te vloge.

Film je poln politične simbolike, ki ji je težko slediti. Prizori so tudi zelo nasilni. Bi ga vi opisali kot grozljivko ali političen film?
Politična konotacija v tem filmu je nekaj, kar obarva junake in zgodbo. Vseskozi je prisoten kontekst, v katerem se mešajo Álexovi spomini na ta čas (Francove diktature, op. a.). Mislim, da gre za film o ljubezni, grozi in norosti. Je mešanica filmov The Unknown, Frankensteina, Trapeze y Gilda.

Kaj je bilo pri snemanju filma najtežje?
Nedvomno fizični napor. Teči gol po gozdu sredi februarja je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal, da bom moral delati. Govorilo se je namreč, da bo to delo opravil "strokovnjak" za takšne prizore. A moški, ki so ga poslali, mi ni bil prav nič podoben, zato sem moral prizor odigrati sam. Težko je bilo odigrati tudi prizore z mrtvimi živalmi. Jelen in jerebica nista jedi, ki bi mi bili všeč.

Žalostna balada za trobento je na beneškem festivalu odnesla dve nagradi in si s tem prislužila mednarodno pozornost. Dobra reklama za vse, ki ste pri filmu sodelovali. Je kariera izven Španije nekaj, k čemur stremite?
Bil bi presrečen, če bi se to zgodilo. Rad bi delal s Tarantinom, a zaenkrat se mi to zdi utopično. Mislim, da bi najprej moral končati kar nekaj projektov, ki bi bili tako uspešni kot Žalostna balada za trobento, preden bi se v mednarodnem filmu sploh lahko pojavil. Izboljšati moram tudi svojo angleščino, čeprav sem slišal, da se je  Antonio Banderas za prvi ameriški film, v katerem je zaigral, vse dialoge fonetično naučil na pamet, ker ni znal angleško.

Končali ste snemanje filma Extraterrestre (Vesoljec). Verjamete v vesoljce?
Ja, lahko bi rekel, da je že režiser Nacho Vigalondo dokaz prve faze velike invazije.

Ste tudi zelo znan komik. Kaj dandanes spravlja ljudi v smeh? Je sedaj delo komika težje kot prej, ko še ni bilo gospodarske krize?
V času krize ljudje potrebujejo še več humorja. Kar vedno deluje, je norčevanje na račun drugih. A zdi se, da je to včasih politično nekorektno. Odkrile so se tudi nove poti v humorju. V Angliji so glede tega zelo napredni. Glasno spuščanje plinov na odru in padci pa so še vedno nepogrešljivi del nastopov.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj imam na čakanju tri filmske premiere. Septembra začenjam z dvema novima projektoma za televizijo. Na začetku prihodnjega leta pa je možno, da bom začel snemati dve komediji.