Slovenija
3084 ogledov

Namesto parfuma parcela v Gani

Barbara Bizovičar Boštjan Tacol
Barbara Bizovičar. Kako je upokojenka, ki je hodila le v sosednje države, pristala v Gani? Začelo se je z izjavo “Jaz bi kar ostala” in končalo z deset tisoč kvadrati, na katerih je zrasla vas, ki jo obišče tudi več sto Slovencev na leto.

Kaj vas je pri 56 letih spravilo čez mejo, in to v Afriko, sploh glede na to, da do tedaj niste šli dlje od Dalmacije?
Naključje. Moja hči je šla v Gano prva, ker je tam delala diplomo. Ko jo je naredila, pa se je odločila, da gre tja še enkrat za šest mesecev, in mi rekla, naj grem z njo. Nameravala sem iti za mesec, dva, potem pa mi je bilo tam tako všeč, da sem enkrat bleknila, da bi kar ostala.

Pa ste to takrat že mislili resno?
Ne, ne popolnoma resno, ampak so domačini, ki so bili zraven, rekli, da ni problema – kupiš parcelo, pa je.

In tudi takoj dobiš vizum?
Ne takoj, tega pridobiš počasi, zemljo pa lahko kupiš. Takrat sem mislila, da se delajo norca, vendar so mi že naslednji dan prišli pokazat 15 parcel. Izbrala sem eno in si rekla, da moram domov po denar in da bom videla, ko me je ravno klical sin (Lado Bizovičar, op. a.) in me vprašal, kaj želim za novo leto. In sem odgovorila: “Veš kaj, letos mi ne kupi parfuma, ampak parcelo v Gani.” Najprej je mislil, da se šalim, potem pa me je vprašal, kam naj mi pošlje denar in koliko potrebujem. Pravzaprav mi je parcelo kupil za darilo.

Začelo se je s parcelo in končalo s koliko hišami?
Zdaj imam deset zgradb različnih kategorij, restavracijo, ogromen bar, dve, tri luksuzne hiše. Luksuzne v smislu, da sta notri WC in prha, potem pa še hišice na kolih, ki jih imajo ljudje rajši kot zidane, in eno dolgo vaško hišo.

Ste parcelo povečevali skozi leta ali ste že na začetku kupili tako veliko?
Kupila sem ogromno parcelo. Zdaj imam deset tisoč kvadratnih metrov.

Začeli ste s tem, da bi živeli v Afriki?
Ne da bi živela. Najprej sem mislila, da bi postavila hišico kot oddaljen vikend in da bi bila pozimi po nekaj mesecev v Afriki. Ko sem en mesec po tem, ko sem kupila parcelo, hotela začeti graditi, pa so domačini tam med grmičevjem posadili paradižnik. Ker hrane tam ne smeš uničiti, sem se odločila, da bom počakala, da dozori, in medtem potovala po Gani. Vmes pa sem začela razmišljati, zakaj ne bi imela okrogle hiše in postavila dveh ali treh manjših hiš, kaj bom delala, ker je en mesec luštno sedeti pod palmo in brati, potem imaš pa počasi dovolj, in ugotovila, da če koga povabim ali če pridejo turisti, moram imeti restavracijo, bar in prostor za spanje. In tako se je začelo.

Je šlo za veliko investicijo?
Zame je bila kar velika, za naše pojme pa absolutno ne. Na začetku sem plačevala dvojno ali trojno ceno, ker nisem imela pojma, da je treba v Afriki barantati, in sem bila iz Slovenije navajena, da plačaš toliko, kot ti rečejo.

Ali bi Slovenec, ki bi prodal dvosobno stanovanje, v Afriki lahko naredil kakšen posel v smislu vašega?
Za dvosobno stanovanje v Ljubljani bi mogoče celo šlo, a morda malo manjša stvar, ker so šle cene za parcele v dobrih osmih letih, odkar sem v Gani, za dvakrat, trikrat navzgor.

Koliko poguma je bilo potrebnega, da ste šli?
Poguma? Hm. Mogoče bi, če bi kaj razmišljala, potrebovala pogum, vendar sem šla ad hoc, iz nekega entuziazma.

Pa ste tam imeli koga, na kogar bi se lahko zanesli?
Kje pa, poznala nisem absolutno nikogar.

So Ganci gledali na vas kot na še eno noro belko?
Ne, so bili kar prijazni. Ganci so tako ali tako izjemno prijazni in so mi zelo pomagali, saj sem konec koncev seveda plačevala tudi višje cene. Večja težava je bila, da nisem znala niti angleščine, čeprav je to uradni jezik. Tista šolska je pri meni izpuhtela že zdavnaj, poleg tega pa Ganci govorijo posebno angleščino. Dokler je bila tam hči, sem se lahko šlepala nanjo, potem pa sem ostala povsem sama in sem morala začeti govoriti kakorkoli že. Danes govorim nekakšno gansko angleščino, tako da za silo kar gre.

Vas ni nič motilo, ko so vpili za vami “belka, belka”?
Še zdaj se mi dogaja, da me kdo tako pokliče, ampak ne iz mojih vasi. V okolišu, kjer živim in me poznajo, me vsi kličejo Barbara ali mami.

Zdaj vas tam že dobro poznajo.
Ja, zelo dobro, v vseh okoliških vaseh in na tržnicah, tako da se pravzaprav počutim že skoraj kot ena od njih.

In tako kot vas dobro poznajo tam, vas zelo dobro poznajo tudi v Sloveniji ...
Ja. Moram priznati, da se celo pri meni v vasi Slovenci naseljujejo kar za stalno ali pa tam postavljajo svoje hiše.

Ste to povzročili vi?
To sem povzročila jaz. Vsi so bili najprej moji gostje, potem pa je prišlo do kakšnih zvez; ena gospa je upokojena, ena gre tja za tri mesece, pa potem spet malo domov in tako naprej. Skratka, tako to gre.

Koliko Slovencev približno gostite na leto?
Lahko rečem, da je samo Slovencev najmanj 500, če ne še več.

“Jaz bi rada kaj delala, je možno dol kaj delati?” Je takšnih vprašanj, kot ga je postavila gospa, ki je šla zdajle mimo, veliko?
Ogromno, ja.

Kako je v teh časih gledati Evropo iz Gane?
Slovenijo imam vsekakor zelo rada. Ker zdaj večinoma živim tam, ko pridem sem, rečem, joj, kako je Slovenija lepa, po drugi strani pa mi ti stresi v Sloveniji ne gredo.

Kako pogosto pridete v Slovenijo?
Kakor kdaj, zagotovo najmanj enkrat na leto za nekaj mesecev, sicer pa tudi večkrat, če se le da in kadar me zdravje prisili, da moram priti večkrat.

Koliko pogrešate najbližje?
To je res problem. Sicer tudi moji prihajajo na obisk, a če ne bi bilo skypa, interneta in mobilnikov, zagotovo ne bi zdržala. Tako pa imamo vsakodnevne zveze, tudi po kameri, in vidim otroke, kako rastejo.

Kaj bi najbolj pogrešali, če bi morali zapustiti Afriko?
Zagotovo morje in toploto, ker me tu nenehno zebe, in seveda ljudi, ker so tako iskreni. Z njimi imam res zelo dobro izkušnjo in bi težko komurkoli od tistih, s katerimi delam, za vedno rekla adijo. Pravzaprav bi bilo enako kot zdaj. Zdaj hodim na obisk v Slovenijo, sicer pa bi hodila na obisk tja.

In kaj najbolj pogrešate iz Škofje Loke?
Škofjo Loko sem tako ali tako izbrala kot mesto bivanja in tam kupila stanovanje, ker mi je izjemno všeč mestni trg in sem doma presrečna.

Koliko se je Gana spremenila v zadnjih osmih letih?
Gana se spreminja zelo hitro. Dobili so kar nekaj novih cest ...

... ki jih gradijo Kitajci?
Kitajci in Japonci. Kitajcev je vse več, tudi kitajskih restavracij. Akra se vse bolj razvija in postaja že kar zelo moderno mesto. Vidi se napredek, razvoj, vendar Ganci res ne znajo prodajati svojih naravnih bogastev, ampak dajejo neke koncesije, od katerih potem nimajo nič.

Ste kaj hodili tudi po drugih afriških državah?
Ne, nikoli. Sem en tak čuden človek. Prej vse življenje nisem hotela nikamor razen v Trst in Celovec, ko sem prišla v Gano, pa sem se tam “zabetonirala”, čeprav nenehno govorim, da bom šla v Togo. Rada bi šla tudi v Mali, do Tuaregov, ampak se ne spravim; zdaj bom pa kmalu prestara za takšna potovanja.

Kaj bi svetovali ljudem v Sloveniji, ki razmišljajo o selitvi v tujino?
Veliko jih razmišlja o selitvi, ampak si vsi predstavljajo, da je dosti lažje, kot dejansko je, in vsi pričakujejo neke ogromne zaslužke. Jaz lahko povem, da obogatela v Gani ne bom. Prva leta sem tako ali tako morala dobivati dotacije, v zadnjih nekaj letih pa nam je uspelo toliko, da se sami preživljamo, pa še to nam na vseh koncih manjka denarja in bi radi še kaj spremenili, poštimali.

Na premiero dokumentarca Doma v Afriki, v katerem je predstavljeno vaše življenje v Gani, je prišlo ogromno ljudi. Je bil že kdaj takšen sprejem, odkar ste v Afriki?
Ne. In tudi zdaj sem bila presenečena, ker sem si predstavljala, da bo prišlo kakih pet prijateljev in družina in si bomo ogledali dokumentarec, pa zdravo. Zdaj pa smo morali organizirati dve projekciji, ker preprosto nismo mogli spraviti noter ljudi.

Kaj vam pove ta množica ljudi, ki je prišla na projekcijo?
Pravzaprav sem kar počaščena. Prej sem si, kot sem že rekla, mislila, da bo prišlo pet najbližjih prijateljev, takšnih, ki vsako leto hodijo k meni.

Pa ostajate v stiku s tistimi, ki pridejo k vam?
Z vsemi, čisto vsemi, in ko pridem v Slovenijo, me vsi hočejo videti.

Se radi tudi vračajo?
Ja, vse več ljudi je, ki se vračajo.

Od kod sploh ideja za film?
Mislim, da je bila to ideja Ane (Kajzer, op. a.) iz SiTi Teatra, ki je potem prosila za dotacije in tako naprej.

In potem so prišli tja in posneli film, Katarina Čas pa je bila asistentka režije. Kako je bilo to videti?
Z Ladom sta takrat prišla k meni na obisk in pomagala. Saj so pravzaprav pomagali vsi moji gostje, ki imajo kakšno zvezo.

In kako ste zadovoljni s filmom?
Zelo, zelo. Tako lepo so prikazali, kot si nisem mislila, da bi lahko.

In kaj bomo izvedeli v filmu?
Kako se živi v Afriki.

Ste iz filma tudi sami dobili kakšen odgovor?
Morda sem tudi sama sebi dala odgovor ... Pismo, saj res, saj moram iti nazaj. Evo, kako je lepa Afrika.

Komentarjev 1
  • anja.scuka 12:08 09.junij 2012.

    ** Komentar je bil zaradi neprimerne vsebine odstranjen **