• Pet 17 do 31 °C
  • Sob 20 do 29 °C
  • Ned 19 do 25 °C
več na vreme.net

Junak Slovenije

1 komentar

Ne bi preživel, če bi pomagal sam

Policist in dva občana iz Moravč so iz potoka rešili 30-letnika, ki je izgubil oblast nad vozilom in zletel s ceste v potok.

Anja Zupanc / Ljubljana, Moravče

/ Osveženo:

 

(Foto: Anže Petkovšek)

Franc Marolt se je sredi lanskega junija ravno dobro lotil pospravljanja sena na enem od travnikov pri Moravčah, ko je orodje odložil in tekel reševati življenje.

"Pomagal sem stricu, približno 800 metrov visoko v hribu nad potokom in cesto, ko sem nenadoma zaslišal glasen zvok zavor in top udarec, ki je prihajal z glavne ceste. Takoj sem predvideval, da bi nekdo lahko zapeljal v potok. Zdelo pa se mi je nenavadno, čudno, zakaj slišim ostala vozila, zakaj se vsi mimo vozijo in nihče ne ustavi," opisuje dolgoletni policist, zdaj višji policijski inšpektor.

Sam ni okleval, čeprav se je zavedal, da zaraščenosti struge vozilo le stežka kaj videl. "Spustil sem grablje in tekel. Ko sem videl avto in človeka v vodi, sem pomislil samo, kako bom tega človeka oživil, koliko pritiskov bo pri masaži srca potrebnih, to je bilo vse, na kar sem najprej pomislil," dodaja.

Prizor pa grozljiv

Na kraju nesreče sta bila tudi že oče in sin, Mitja Štimac in Janez Štimac, stanovalca z bližnje kmetije, ki sta prav tako slišala hrup, ki je nastal ob prometni nesreči. "Na trk sta se gospoda, ki sta bila tedaj od kraja oddaljena okoli 300 metrov, sta se pravzaprav odzvala prva."

Ponesrečenca, ki je bil že do pasu v vodi, so skupaj poskušali izvleči iz vozila.

"Jaz sem takoj, ko sem pritekel do potoka skočil v vodo, saj potok poznam, pa tudi če bi bila voda še višja bi skočil. Ob nabrežju struge je voda visoka med 30 in 40 centimetrov, potem se poveča na slab meter. Avto pa je pristalo ravno na delu struge, kjer je najgloblja voda, a ta na srečo avta ni odnašala. Avto je bil obrnjeno na streho okoli svoje osi, tako da so samo kolesa gledala ven iz vode,opisuje Marolt.

Policista, sicer vajenega tudi že precej hujših situacij in reševalnih akcij, se je prizor kljub temu dotaknil: "Prizor je bil pretresljiv. Človek je bil z glavo do pasu v vodi, do pasu je bil praktično pod vodo, tudi dihal ni več. V tistem trenutku je bil v nezavesti in če bi prišli minuto kasneje ne bi preživel: saj niti ni imel več veliko možnosti." 

Usklajeni, samo vrat niso uspeli odpreti

Eden izmed trojice, France Marolt, ki je pogumno pomagal pri reševanju je po poklicu policist.  
Vsem trem, tako Marolt, je bilo takoj jasno, da imajo vse manj časa. "Bili smo zelo usklajeni, edina in največja težava, ki nas je ovirala je bilo, da voznika nismo mogli nikakor dobiti iz avta. Vozilo je bilo obrnjeno okoli svoje osi, zato smo imeli tudi mi sami težave z orientacijo, predvsem smo težko ugotovil, kje je speljan varnostni pas v vozilu v takšnih primerih."

Ker vrat vozila ni bilo mogoče odpreti, so ga skupaj skozi zanko varnostnega pasu, skozi odprtino razbitega stekla prednjih levih vrat vozila le uspeli rešiti iz potopljenega vozila.

"Vozilo je bilo obrnjeno okoli, mi nikakor nismo našli gumba, da bi varnostni pas odpeli. Voznik je nezavesten z vso silo pritiskal na pas. Takrat sem začel sem vpiti naj nekdo najde in prinese nož. Opazil sem, da ljudje pred eno od bližnjih hiš nekje 70 metrov navzgor po hribu nad nami gledajo dol, a tedaj očitno nihče ni upal zraven, ker sem na glas omenjal nož, kar je ljudi verjetno tudi prestrašilo. Jaz sem želel le nož zato, da bi prerezal pas, da bi rešili ponesrečenca," se pripetljaja zdaj tudi že v smehu spominja Marolta.

Utonil bi!

Ena najbližjih sosed  je bila očitno bolj pogumna, saj so jo Maroltovi klici na pomoč prepričali, da je trojici prinesla nož. A ti so nesrečnega voznika medtem že izvlekli.

"Tedaj je prva soseda pritekla z nožem, ampak smo ga vsi trije medtem že potegnili ven. Še danes ne vem kako. Pazili smo, da ga ne bi še dodatno poškodovali. Kot rečeno, odpreti nismo mogli niti vrat vozila, nekako pa je bilo treba priti v avto. Ni in ni šlo nikakor, čez steklo tako ali tako ne gre, ker si pod vodo, drugje je premalo prostora."

Ko bi ga začel oživljati, je zadihal sam

Marolt je prepričan, da bi bile lahko naslednje minute reševanje za ponesrečenca tudi usodne. "Sicer bi utonil, ne bi preživel. Ko smo nekako razbili steklo in dosegli ponesrečenca, smo ga z rokami nekako spodvili, da smo dobili glavo iz vode ven. On je bil ob tem še vedno pripet v avtu, takoj zatem je iz ust bruhnil tekočino, ampak bil je nezavesten. Nakar pa, resnično kot sem rekel, še danes ne vem kako smo ga uspeli povleči ven iz prevrnjenega vozila. Vse se je tako hitro odvijalo."

Izvlekli so ga in odnesli na breg, kjer so počakali na prihod reševalnega vozila.

"Povlekli smo ga na obrežje, skoraj sem že začel z masažo srca, pripravil sem se, nato pa je na presenečenje vseh nenadoma odprl oči in zadihal, zajel je sapo, zato smo ga samo še obrnili na bok."

A za Marolta s tem reševanje še zdaleč ni bilo zaključeno. "Šele takrat te spreleti strah, pomisliš, kaj če je še kdo v vozilu, pa ga nismo videli, ker je voda v potoku umazana, pod vodo je namreč ogromno mulja, ki se je to razkadil, ko je vozilo zletelo v potok, voda je tedaj postala motna. Iz vozila je tudi že začelo teči olje in bencin. Takrat bi rekel, da je vse trajalo nekaj sekund, zdaj pa preračunavam in mislim, da je šlo slabih deset minut. V takih situacijah dejansko ni občutka za čas."

Med samim reševanjem dejansko niti pomislil ni, da bi šlo lahko karkoli narobe. "Niti na to ne, da bi se lahko vozilo med reševanjem obrnilo in pri tem poškodovalo še nas tri, nas podrlo. Dejansko ni bilo tako nevarno, tudi strah nas ni bilo. Jaz osebno sem doživel že kar nekaj hujših izkušenj, precej bolj ogrožujočih."

Ponesrečenemu je bilo takoj jasno, da drugače ne bi šlo

Zato je bil Marolt še toliko bolj zadovoljen, da jim je uspelo rešiti življenje.

"Tudi ponesrečeni je pokazal, da nam je hvaležen. Na začetku sicer, razumljivo, niti ni vedel za kaj se gre, zato ni niti reagiral, potem se nam je zahvalil.  Mislim, da se sprva niti ni zavedal, kaj se je zgodilo, ko se je zavedel, pa se je začel sekirati za avto. Ob tem pa se je začel spominjati, da ni mogel ven iz avta in da je nenadoma padel v nezavest. Mislim, da je tedaj tudi on doumel, da če ne bi bilo nas treh, ne bi preživel, da ni imel možnosti. Ne bi preživel, če bi mu samo eden pomagal, če bi prišel samo eden na kraj, ne bi ga bilo mogoče povleči ven, ne vem kako bi ga en sam potegnil iz vode."

Marolt sebe nikor ne vidi kot junaka.  

Ob potoku čisto slučajno

Marolt se je na kraju reševanja tistega popoldne znašel sicer čisto slučajno, ker ga je za pomoč prosil stric, ki na tem območju živi. "Sicer živim okoli 30 kilometrov stran od tam."

Tedaj sicer še zdaleč ni bilo prvič, da je komu pomagal, rešil življenje. "Ko se znajdešv takšni situaciji, ne razmišljaš zakaj pomagaš oziroma ali bi ali ne bi. Vedno se držim reka, tako kot ti drugim, drugi tebi."

In Maroltu se je to že obrestovalo, ko je sam potreboval pomoč. "Pred časom sem tudi sam doživel hudo prometno nesrečo. Podrobnosti se ne spominjam, reševalci so me odpeljali, zbudil sem se v kliničnem centru in po pripovedih svojcev so mi na kraju posamezniki pomagali, zagotovo so mi pomagali. Celo pokrili so me z odejo, ko sem ležal nezavesten."

Junak pa res ne! Junaki so starši

Marolt kljub temu sebe nima za junaka. "Ne, ker se mi zdi to, kar sem storil popolnoma človeško in pričakujem, mislim, da bi to vsakdo izmed nas storil."

Kdo pa je zanj junak?

"Tisti, ki ljudem pomaga v trenutku, ko si sami ne morejo pomagati, to je junak zagotovo. Junaki zame pa so moji starši. To so največji junaki, moj oče denimo je imel ogromno posluha, mogoče včasih celo preveč za okolico, za soljudi. Vedno se je zavzel zato, da je najprej pomagal vsem okoli sebe, okolici, sosedom," zaključi Marolt.

Vsebine, ki bi vas morda zanimale

Komentar (1)

Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni!

Morda vas še zanima