Pahor se je varčevanja lotil pri svoji reprezentanci, tu in tam je kavico plačal iz svojega žepa. Želel je postaviti zgled in upal, da bo vlekel. Od naivnosti je prešel na sveženj reform, za konec še na interventni zakon. Janša se je stvari lotil drugače – s takojšnjim rezom v višini 30 odstotkov vsevprek. Ta matematika je sicer nelogična, kajti tako bi, če računamo čez prst, država privarčevala tri milijarde evrov, prostih proračunskih sredstev je pa le za dobri dve milijardi. A verjetno gre za taktičen manever. Janša stiska do maksimuma, da bo dobil ven nujni minimum.

Zgled. Lahko bi rekli, da Janša ne zaupa svojim ministrom, da bodo poiskali rezerve v okviru nujnega minimuma in zato od njih zahteva nemogoče. Vse skupaj lahko vodi tudi do tega, da bodo ministri varčevali pri razvojnih programih in ne tam, kjer bi morali. Čeprav je vsebinsko varčevanje treba nekako opredmetiti, ministrom, ki so v sedlu le nekaj dni, niti ne preostane drugega, kot da režejo na prvo žogo. Vprašanje je torej, kakšno ceno bo imelo naivno linearno varčevanje, ki v gospodarstvu še nikoli ni prineslo želenega rezultata.

In če potegnemo paralelo s Pahorjevim naivnim zgledom, kakšen je potem lahko Janšev drugi korak? Verjetno le milejši od matematično nemogočega. Od tam dalje pa ne bo več daleč do tega, da bodo igro vojaškega iskanja minimuma skozi maksimum spregledali sindikati. Vemo pa, kam je pretirana sindikalna samozavest (od)peljala Pahorja.