Imate mesec dni po končanem svetovnem prvenstvu še vedno vseskozi v mislih bronasto kolajno?
Tu in tam nam bo vsem bila v mislih ob posebnih priložnostih, ampak neke evforije ni več, to se je že razblinilo. Še vedno pa je prisoten nek dodaten zagon. A ni več časa razmišljati o tem, kaj je bilo, iz tega je potrebno le črpati motivacijo. Vse nas je že čakalo delo v klubih, življenje in tekme gredo naprej. Nazaj se ne oziramo več, sploh pa na tem ne bomo zaspali.
Kot igralcu vam ni uspelo osvojiti odličja na največjih tekmovanjih, tokrat vam je kot pomočniku selektorja …
Imam samo kolajno s sredozemskih iger leta 1993 (bron; op. p.). Ta sicer ima neko težo, saj so takrat reprezentance Francije, Hrvaške, Španije in Egipta igrale v najboljših postavah, a z največjih tekmovanj res doslej nisem imel odličja.
Ste temu primerno proslavili bron s SP v Franciji?
Po tekmi je bilo veselo že v garderobi, nato se je nadaljevalo v hotelu, kjer je predsednik RZS Franjo Bobinac naredil sprejem za nas, za nekaj članov družin igralcev, nekaj sponzorjev, prisotni so bili tudi ljudje iz veleposlaništva. Bilo nas je kar nekaj v hotelskem baru, kjer smo nazdravili. Nekaj po polnoči so fantje družno, razen Vida Kavtičnika, ki si je poškodoval koleno, odšli proslavit zase. Tudi mi iz vodstva smo v bližini poiskali lokal in spili še kakšno pijačo. Ni bilo nič posebnega, ker smo že naslednji dan odleteli proti domu, kjer pa se je pravo slavje začelo že s sprejemom na letališču v Zagrebu, nadaljevalo na meji in naslednji dan v Ljubljani. Dnevi po tem uspehu so bili res fantastični.
Ste se z igralci pogovarjali o teh sprejemih?
Vsem takšni sprejemi veliko pomenijo. Najprej je bil skupinski za vse v Ljubljani, veliko pa nas je nato imelo sprejeme še v domačih krajih. Neverjetno je bilo, koliko ljudi se je zbralo. Ko pride do nas ves ta val entuziazma in navijaštva, vidiš, da smo naredili res veliko reč. Ljudem je ta uspeh veliko pomenil, poistovetijo se s takšnim dosežkom in ta jim da tudi neko novo motivacijo, voljo na njihovih področjih. Ko nekaj takšnega doživiš v živo, začutiš, da so takšne reči res pomembne za navijače. Na koncu koncev se zaradi njih tudi igra. Tudi osebno sem imel sprejem v svojem kraju, v Brestanici, gostil me je Primož Kozmus v njegovem hostlu. Sprejem in druženje s prijatelji je na koncu tisto, kar največ pomeni. Ko vidiš, kako ljudje stojijo za tabo, kako ti želijo uspeh in so veseli, da si ga dosegel. Takrat ponos res pride na plan v polni luči.
Na sprejemu v Ljubljani ste bili po koncu uradnega programa med najbolj obleganimi. Je to posledica tistega legendarnega skoka na tribuno po zmagi nad Hrvaško v Zagrebu?
Tista gesta je res ljudem ostala v spominu. Ob vsakem uspehu se tisti posnetek pojavlja in ljudje si takšne reči zapomnijo. Tudi kot simbol velike zmage, veselja, ponosa. In ne le kot reprezentance, ampak kot slovenskega naroda. To je res ljudem ostalo v spominu. Ko si tako dolgo na sceni, vseskozi sem ostajal v rokometu, kot trener in strokovni komentator, se te ljudje spomnijo in te poznajo tudi mlajše generacije. Tudi v Slovenj Gradcu, kjer sem trener, so pripeljali cel avtobus mlajših fantov v klubu, vsi so želeli videti kolajno, se z njo fotografirati … Takšne obveznosti so zelo sladke in ni si težko vzeti čas za njih.
Je zmaga še slajša, ker je dosežena proti Hrvatom?
Seveda. Kolajna je vedno sladka, ampak zmaga proti Hrvaški pa je kot češnja na torti, če lahko uporabim to frazo. Uspeh je proti sosedom s katerimi se merimo že vse od osamosvojitve naprej še lepši. V devetdesetih letih so bili absolutno pred nami, nekako smo se celo učili od njih, jih skušali ujeti. Nekajkrat nam je to tudi uspelo, dvakrat na zelo odmeven način. Prvič leta 2000, ko smo jih premagali na njihovih tleh in se prvič uvrstili na olimpijske igre v Sydney, kar je bilo enormnega pomena za nas, in zdaj, ko smo z zmago proti njim osvojili kolajno na svetovnem prvenstvu. Zaradi tega je vse skupaj še slajše, še toliko lepše bo iti v tem letu k njim na morje.
Ste pri zaostanku z osmimi zadetki verjeli v preobrat?
Nismo, vsaj jaz ne, razmišljali tako daleč. Prva etapa je bila, da bi ta visok zaostanek prepolovili do kakšne 50. minute, to nam je sicer uspelo kakšne dve, tri minute kasneje. Ko pa se je začela topiti tudi ta razlika, smo pa absolutno vsi verjeli v preobrat. Predvsem igralci so bili povsem osredotočeni na svoje naloge, fantastično so odreagirali, vera nas res ni nikoli zapuščala. Morda sem na trenutek le pomislil, da nam bo zmanjkalo časa. Na srečo se je vse super izšlo.
Kaj vam je najprej šinilo skozi glavo po zadnjem pisku sirene? Olajšanje?
Ko je bilo konec, je na plan udarilo navdušenje. Kaj konkretnega sploh nisi sposoben razmišljati. Zanimivo, da ti po 60 minutah garanja zmagoslavje da še toliko moči, da tečeš po igrišču, skačeš po soigralcih, vpiješ … Ne vem. Bila je erupcija navdušenja, ponosa, zmagoslavja, kaj konkretnejšega ti ne šine skozi glavo. Morda res tudi olajšanja, saj smo si nekaj takšnega vedno želeli, bili smo blizu, a je zmeraj nekaj zmanjkalo. Zdaj, ko smo to morda še najmanj pričakovali, pa nam je uspelo. Prve misli se pa res ne bi spomnil.
Kaj ima ta reprezentanca, kar prejšnje, ki so prihajale blizu, niso imele?
Morda malce več samozavesti, več vere v to, da se lahko doseže takšen rezultat. 'Silom prilike' so prišle poškodbe, leta in reprezentanca se je tudi nekoliko pomladila z novimi obrazi, ki so dodali neko novo energijo, željo in ambicijo. Predvsem pa vero, da se lahko kosaš z vsemi in da lahko tudi na velikem tekmovanju osvojiš kolajno. Zdaj bo vse skupaj v njihovih glavah po eni strani lažje za vnaprej, po drugi pa težje, ker se bodo cilji dvignili in tudi prav je tako. Prepričan sem, da se nam bo še kdaj izšlo.
Pred prvenstvom se je omenjala odsotnost Uroša Zormana, poškodba Deana Bombača, na koncu pa je do prve prave priložnosti prišel Marko Bezjak …
Če nekoga ni, mora nekdo drug prevzeti večjo odgovornost in lahko pride na površje. Marko Bezjak in Miha Zarabec sta bila edina srednja, s tem pa pride večja minutaža, več nalog, večja odgovornost. Oba sta odlično opravila svoje delo skozi celoten turnir. Kakovost ni sporna, marsikoga lahko nadomestimo, fantje, ki čakajo na priložnost so tu, so pravi. Vsi igrajo v vrhunskih klubih in to so prenesli na reprezentančni nivo. Vse se nam je poklopilo, bili so tudi fizično odlično pripravljeni, ni bilo večjih poškodb, v ključnih tekmah smo še imeli nekaj svežine. Vse skupaj je dalo odličen rezultat.
Se je že od prve tekme gledalo na to, da se igralci ne utrudijo preveč. Minutaža je bila kar porazdeljena ...
Da, zelo veliko je bilo rotacije. Predvsem zaradi tega, da so vsi igrali, vsi so se lahko čutili del ekipe, vsi so morali v določenem trenutku dati svoj maksimum. Minutaža in obremenitev se je posledično porazdelila. Vsi so bili vpeti v igro, bili so aktivni in na koncu so bili fantje samozavestni, forma se je pri nekaterih skozi prvenstvo stopnjevala. Te rotacije so se tudi na zadnji tekmi seveda obrestovale.
Kot ste omenili, večina igralcev prihaja iz velikih evropskih klubov, a tu sta bila tudi dva igralca (Nik Henigman in Jan Grebenc iz Ribnice, op. p.), ki na primer igrata za manjši klub. Je to znak, da se v Sloveniji dobro dela tudi v nekoliko manjših sredinah?
Absolutno se dobro dela. To je osnova. Delo v klubih, od najmanših, do srednjih, do največjih, se pravi Celja in Velenja, je dobro. Predvsem delo z mlajšimi, šola rokometa, je pri nas dobro razvita, strokovni kader je odličen in vedno proizvajamo nove odlične igralce. Zdaj sta izplavala fanta iz Ribnice in še kdo iz Celja, ki so čakali na to priložnost. Izborili so si jo s svojo kakovostjo in jo na koncu tudi opravičili. Vse te fante tudi skozi nastope za reprezentanco čaka lepa kariera tudi v tujini, kjer se jim to seveda finančno obrestuje.
Za rokomet so pravzaprav kar značilne manjše sredine. Prihajate iz kraja, ki ima okoli 1000 prebivalcev, a je dal v zadnjih 20 letih tudi štiri članske reprezentante (Šerbec, Bruno Glaser, Klemen in Nejc Cehte), na drugi strani pa Ljubljana na primer trenutno nima predstavnika v izbrani vrsti.
Kar se tiče Ljubljane, je to verjetno tudi posledica zadnjih let, ker v mestu ni kakovostnega moškega kluba. Životari se, financ ni, kar je negativno in slabo za glavno mesto. A ne gre le za rokomet, saj vidimo, da tudi v ostalih moštvenih športih ni vse rožnato, na primer v košarki in hokeju. Če ni kakovostnega kluba v prvoligaškem okolju, tudi iz tega ne morejo prihajati dobri igralci. Res je, da se rokomet igra po vsej Sloveniji, tudi v majhnih krajih, v vaseh, kjer se dela z veliko željo, motivacijo, zato je res veliko fantov, ki so zrastli v majhnih krajih, kjer imajo ambicijo, željo po delu. Takšni fantje so nepopustljivi in marsikdo od njih se izkaže za vrhunskega igralca. Na primer Ormož je imel veliko mladih v različnih selekcijah, zdaj je pri članih na primer Bezjak, ki je uspešen v reprezentanci in tujini, v Ribnici imajo dobro šolo, Koper, seveda Celje in Velenje. Zaradi tega imamo lep izbor in je moč sestaviti dobro reprezentanco.
Se pa večina klubov po drugi strani srečuje s finančnimi težavami.
To je ključni problem slovenskega rokometa, pravzaprav celotnega slovenskega športa. Klubi preživljajo z lastno iznajdljivostjo, entuziazmom … Financ je zelo malo, zelo težko zadržijo igralce že v mlajših kategorijah, ali pa na prehodu iz mladincev v člane mnogi ne vidijo neke perspektive in se raje odločijo za resen študij, službo. Lepo bi bilo, če bi država vzpostavila nek sistem in z njim podprla klube, mogoče za začetek, da se financirajo trenerji mlajših kategorij, prevozi, da bi se omogočile olajšave za potencialne pokrovitelje … Na tem področju je država premalo aktivna, klubi pa po tej krizi ne najdejo sponzorjev, da bi lahko normalno delovali. Marsikateri klub je zaradi tega že ugasnil, po drugi strani pa se dosegajo veliki uspehi v športih. Država bi se lahko bolj aktivno posvetila tem rečem in tako se ne bi njeni predstavniki pojavljali le tisti teden, ko se je treba fotografirati in se pokazati zraven. Kasneje manjka konkretna podpora športnikom.
Je takšen uspeh pravi čas, da se poskuša spodbuditi državo?
Seveda. Takšni uspehi so vedno priložnost, da se opozori na te težave. To je seveda potem spet odvisno od funkcionarjev v posameznih športih. Morda bi morale nekatere zveze stopiti skupaj in se z argumenti pogovoriti s predstavniki države, da bi se končno nekatere zadeve premaknile. Na funkcionarjih je, da izkoristijo takšne uspehe in poizkušajo izboljšati stanje na tem področju.
Ko ste igrali za Celje, je bil klub konstantno med najboljšimi Evropi, zdaj je stanje drugačno.
Vse skupaj je povezano s finančnim vložkom. Ko smo petkrat zapored zaigrali v polfinalu lige prvakov, smo bili po proračunu primerljivi z nemškimi klubi, Barcelono, ni bilo takšnega odstopanja. Morda so imeli 30 odstotkov večji proračun, zdaj pa so te številke krat deset. Tako težko konkuriraš. Če je bilo takrat Celje med desetimi v Evropi po višini proračuna, pa ga zdaj ni med tridesetimi ali štiridesetimi. Tako je težko zadržati igralce, pripeljati okrepitve, ki so nujne. Brez tega konstantnega uvrščanja v vrh ne moreš pričakovati. Morda se ti enkrat posreči, a dolgoročno to ni možno. Pri Celju so lahko veseli, če se iz skupinskega dela uvrstijo v osmino finala, to je že uspeh.
Novega evropskega naslova potem ne pričakujete?
V bližnji prihodnosti vsekakor ne. Ni močnega pokrovitelja, ki bi bil pripravljen vložiti v to. Je pa sicer rokomet panoga, kjer je tudi z nekoliko manjšim vložkom v primerjavi z drugimi športi, moč nekaj doseči. Upam, da razmišljam narobe, a v naslednjih desetih letih nimamo možnosti za vrh, tudi ne za kakšen širši vrh.
Med vašimi tekmeci v ligi prvakov je bil z Barcelono tudi Iñaki Urdangarin, ki je bil pred dnevi zaradi finančnih nepravilnosti obsojen na več kot šest let zapora, gre pa za svaka španskega kralja Felipeja VI. Kaj menite o kazni?
Ko smo igrali eden proti drugemu, je bil zelo korekten fant, celo prijatelj. Na zadnji tekmi, ko je v polfinalu igral v Celju, sva si izmenjala drese. Po tisti sezoni je moral prenehati z rokometom, ker se je poročil v kraljevo družino in so ga čakale druge obveznosti. Srečala sva se še na olimpijskih igrah v Atenah, ki jih je obiskal z ženo. Bil je izredno korekten, pošten na igrišču. Ne vem, kaj bi rekel. Življenje te nato lahko odpelje v druge vode, v njegovih krogih so se obračale milijonske vsote denarja, morda je prišel pod vpliv koga drugega. Škoda. Žal mi ga je. Prepričan sem, da tega ni počel sam, ampak je šlo za skupino in je podlegel skušnjavi. Nisem zadovoljen, da se mu je to zgodilo. Naredil je napako in zato bo zdaj odgovarjal, moralno pa ga bo to tako ali tako spremljalo celo življenje. Res mi je žal, da se je to zgodilo.
V Atenah ste ga sicer srečali, ko ste bili strokovni komentator na televiziji. V rokometu ste se preizkusili v različnih vlogah. Je najlažje biti igralec?
Absolutno. Najlažje je igrati, ob tem tudi čutiš največje veselje. Ko si od malega vpet v treniranje, v igro, je igrišče tisto, ki ti da največ. To je bil najlepši del kariere, življenja.
Trener ali strokovni komentator?
Vsekakor je s psihološkega stališča lažje biti komentator. Lahko se pripraviš, sedeš in si ogledaš tekmo in to je to. Uživaš s strani, ni nikakršnih psihičnih pritiskov. Še zlasti, če to počneš več let in je vse skupaj že neka dobro utečena rutina. Trenerski posel pa je zelo zahteven. Iz dneva v dan, iz treninga v trening se pojavljajo nepredvidljive situacije, poškodbe, treba sprejemati odločitve na samih tekmah, vedno je nek rezultat, ki si ga želiš, ali pa moraš doseči. Trenerstvo je izjemno stresno in zahtevno, morda tudi premalo cenjeno in ovrednoteno s te strani, a hkrati ti vseeno ponuja zadovoljstvo. Po koncu kariere me še vedno vleče na igrišče in ta služba je tisti najboljši približek, le nekaj centimetov si oddaljen od igrišča. Zavestno sem se odločil za to, a gre res za naporno službo.
Potem ko je selektor postal Veselin Vujović, ste postali njegov pomočnik. Ste ga poznali že prej?
Poznal sem ga, ko je zaključeval kariero, na evropskem prvenstvu v Španiji leta 1996 je še zadnjič igral za takratno Jugoslavijo. Zdaj pa sem ga spoznal tudi kot osebo in strokovnjaka. V užitek mi je sodelovati z njim. Je zanimivo, tudi zahtevno, saj zahteva popolen angažma od igralcev in storokovnega štaba, ob igrišču, na igrišču, na pripravah. Zame je to z vidika trenerstva velika izkušnja, veliko se da naučiti tudi zaradi motivacijskih prijemov, ki jih ima vedno na zalogi. Vesel sem, da sem lahko del tega.
Ima trdo roko?
V bistvu da. Disciplina mora biti. Ve se, da je on šef, da je glavni. Tisto, kar zahteva, mora biti stoodstotno narejeno. Ne bi rekel, da gre za diktaturo, prisluhne mnenjem, a seveda je na koncu odločitev njegova in zahteva, da ji sledimo. Morda na začetku še ni bilo popolnega ujemanja, a se je našel skupni jezik, igralci so začutili, da res verjame v njihove sposobnosti in to se je zdaj tudi pokazalo. Iz tega položaja lahko zdaj startamo še na kaj višjega. Všeč mi je njegova filozofija in način razmišljanja. Ta mi je zelo blizu.
Selektor je še pred SP omenjal kot glavni cilj Tokio 2020.
Olimpijske igre so top cilj, olimpijska kolajna je še vedno nekaj več od vseh ostalih prvnstev. Je na vsaka štiri leta, že uvrstitev na OI je velik dosežek, če ti pa tam še kaj uspe, pa je še toliko boljše. V Riu smo bili blizu, a tudi precej daleč. Zveza se je odločila, da z njim podaljša pogodbo do Tokia in da do takrat naredi res kakovostno reprezentanco, jedro te smo zdaj videli že v Franciji. Tudi tam bomo ciljali na lep uspeh, to je od zdaj naprej tako ali tako kolajna.
Tudi na EP naslednje leto na Hrvaškem?
Tja se sicer še moramo uvrstiti, a Hrvaška je zelo blizu. Predvidevam, da nas bo ob naši uvrstitvi spremljalo veliko navijačev, šlo bo za skoraj domač teren. Imeli bomo dodatno vzpodbudo in seveda si želimo konkurirati za prva tri mesta. V dobrem vzdušju je veliko lažje igrati, še bolj si zavzet, adrenalin se dvigne in to bi bila nepozabna izkušnja. Dobro se moramo pripraviti in se uvrstiti na EP, na samem prvenstvu pa odigrati čim boljše.
Vemo, da selektorji niso večni in da so menjave na tem položaju nekaj normalnega. Imate ambicije, da bi se nekoč znašli v takšni vlogi?
Vsakemu ambicioznemu in zavzetemu trenerju v Sloveniji je želja, da postane selektor. Je tudi nagrada, da vodiš vse najboljše ase, jih odpelješ na prvenstva in tam zastopaš državo. To je velik dosežek. Nekega dne si želim to početi. Če bi do tega prišlo, bi bil vesel te priložnosti in izkušnje, to delo bi opravljal maksimalno, tako kot doslej vsa dosedanja dela.
Kako so vam všeč spremembe? Dvig rok sodnikov zaradi neaktivnega napada, ki jim lahko sledi še šest podaj, igra brez vratarja ... Kako vpliva to na igro?
Na začetku smo se morda še lovili ob igri sedmih igralcev proti šestim. To sicer uporablja zelo malo reprezentanc, morda le v določenih segmentih igre, še največ sta to počeli Makedonija in Hrvaška, a nekega presežka zaradi tega ni bilo. To, da točno veš, da imaš po dvignjeni roki šest podaj, je dobro, saj se lahko pripraviš in ni več sodniških ocen kdaj je nekdo aktiven in kdaj pasiven. Tudi menjavanje vratarja je vse skupaj naredilo bolj zanimivo. Obrambe so lahko še čvrstejše. Če si zaradi bolj grobega prekršla izključen, si napad ali dva hendikepiran v obrambi, v napadu pa praktično ne, saj lahko zamenjaš vratarja. Ta nova pravila so kar pozitivna.
Rokomet je sicer znan po tem, da spremembe niso ravno pogoste.
Tako je. Nekih ključnih, korenitih sprememb ni, ampak nekaj se le dogaja. Še vedno počasi, a je že zdaj vse skupaj boljše za videti, upaš pa še na večji napredek na tem področju.
Spremembo je v slovenski rokomet prinesla tudi liga SEHA. Kako bi ocenili njen vpliv?
Neko oceno bi že lahko dal, bo pa potrebno še kakšno leto, morda dve, da bi lahko zagotovo dejali, ali je to koristno za slovenski rokomet. Za Celje in Gorenje je to vsekakor dobro, imajo nekaj tekem več. Težava je v tem, da ni rednega urnika. Še zlasti se je to poznalo Velenjčanom, ki se niso uvrstili v Evropsko ligo in so ostali le na tekmah lige SEHA, zato tudi po 14 dni niso igrali dvobojev. Za Celje, ki je redno igralo v Evropi, pa je bilo to dobra priprava na evropske preizkušnje in mislim, da se to že obrestuje. Tako so premagali tudi Kielce in Rhein-Neckar, so konkurenčni in k temu so pripomogle tudi močne tekme v ligi SEHA. Po drugi strani je bila tudi slovenska liga zanimiva, izenačena, klubi so pridobili zaradi tega, ker so se prej borili za četrto, peto, šesto mesto, zdaj pa se borijo za prvo, drugo in tretje. To daje klubom dodaten motiv. Tudi Ribnica na primer igra v skupinskem delu lige EHF proti uglednim nasprotnikom, to je dodatna in dobrodošla izkušnja.
Še za konec, če smo že pri Evropi ... Celje se bo v četrtek proti Zagrebu borilo za preboj v osmino finala lige prvakov. Vaša napoved?
Ne smejo se zanašati na poraz z enim zadetkom, ali z dvema, če dosežejo 28 golov (prva tekma se je v Celju končala s 30:28; op. p.). Mislim, da bodo Celjani šli v tekmo odločeni, da zmagajo. Da bodo igrali na polno. Bo izredno težka tekma, gre za velik vložek, saj poraženec ostaja brez napredovanja. Arena bo polna, 15.000 gledalcev, obeta se nam velik spektakel. Verjamem v celjske fante, so v dobri formi in verjamem, da bodo zdržali ta pritiski. Po tihem celo pričakujem zmago Celja v Zagrebu.
