Zdravje > Aktualno
307 ogledov

Pomoč poiskala tik pred samomorom

ženska depresija Shutterstock
Pogovarjali smo se z dvema osebama, ki imata bipolarno motnjo. Oba sta pomoč poiskala šele, ko sta bila tik pred samomorom.

Danes obeležujemo svetovni dan bipolarne motnje, ki po ocenah raznih raziskav zajame od 2 do 5 odstotkov ljudi. Bolezen je še vedno zelo stigmatizirana, samo zaradi nihanj v razpoloženju pa le redki pomislijo, da gre res za bipolarno motnjo. Bolniki pomoč ponavadi poiščejo šele, ko bolezni niso več kos in se stopnjuje v depresijo.

“Prvi znaki moje bipolarne motnje segajo že v rano mladost, a tedaj niso bili tako izraziti. Ko sem dobil otroke, imel družino in redno službo, se je stvar stopnjevala,” nam pripoveduje 41-letnik z bipolarno motnjo, ki ni želel biti imenovan (ime je znano uredništvu). Pravi, da je imela bolezen zelo močan vpliv na njegov vsakdan in življenje. Kazala se je kot velika nihanja v razpoloženju, v trenutku je postal slabe volje, žalosten, razdražen in zadirčen. Za to najpogosteje sploh ni bilo pravega razloga, zaradi bolezni pa so močno trpeli tudi otroci, partnerka, trpela je celo služba.

"Vseeno mi je bilo za vse"

"V času največje krize, ko sem bil star 30 let, sem bil nekako odsoten, vseeno mi je bilo, ali sem v službi kaj naredil ali ne," opisuje. Če mu je kdo kaj rekel, je takoj vzkipel, včasih mu je šlo celo na jok. "Bilo je res težko, postal sem moteč tako na delovnem mestu kot doma, saj mi je bilo vseeno čisto za vse," pripoveduje. Nato se je vse skupaj stopnjevalo v hude depresije in na misli na samomor. Zato je obiskal osebnega zdravnika, ta ga je poslal k psihiatru. S psihiatrom je imel več pogovorov, ta pa je naposled posumil na bipolarno motnjo. Zdravljenje z zdravili je zavrnil, začel je drugače živeti. Začel se je aktivno ukvarjati s športom, pogosto zahaja v naravo, kupil si je tudi psa. Ima zdravila, ki jih jemlje le po potrebi in jih uporabi v času, ko mu gre kaj narobe ali ima krizo. Sicer nekako shaja brez zdravil, se pa občasno še vedno kljub aktivnemu življenju pojavijo črne misli, "ko bi se najraje zaprl v sobo in bil cel dan sam". Tudi misli o samomoru se mu še vedno občasno pojavljajo, zato razmišlja o tem, da bi začel s terapijo z zdravili.

"Obkrožena z ljudmi, a sama" 

Pogovarjali smo se tudi z mlado punco (28, ime je znano uredništvu), ki jo je bipolarna motnja kmalu pognala v grob. "Odkar pomnim, sem živela življenje z velikimi nihanju. Na trenutke sem bila brez razloga izjemno vesela in že kar vzhičena. Že v naslednjem trenutku pa sem lahko postala žalostna in se mi ni dalo več niti živeti," pravi. "Ko sem zaključila študij, se zaposlila in dobila otroka, pa je bilo vsega preveč. Pritiski so bili tako hudi, da sem se zlomila in životarila iz dneva v dan," je dejala.

Opisuje, da je začela bežati od doma in obveznosti, vse težave je pometala pod preprogo, navzven pa se je delala močna in vesela. Začela se je obnašati kot najstnica, začela je popivati, zdelo se ji je, kot bi živela življenje nekoga drugega. Imala je samomorilne misli in pogosto tudi na cesti izzivala usodo. "Nisem čutila nobenega veselja, nobene ljubezni niti do partnerja ali otroka. Okoli mene je bilo veliko ljudi, a me ni nihče razumel. Bila sem osamljena," opisuje. Tudi v službi je začela pešati, bila je popolnoma neodgovorna in nezanesljiva, denar je zapravljala za nepomembne stvari, kot sta drag nakit ali pregrešno draga kozmetika.

Naposled je to njenemu partnerju prekipelo in jo je skoraj zapustil. Tedaj je videla, da ima nekje globoko v sebi vseeno čustva, za katera je mislila, da jih ni več. Partnerju in zdravnici se je zaupala, po obisku pri psihiatru sta skupaj kmalu ugotovila, da gre za bipolarno motnjo. Zdaj že nekaj let jemlje redno zdravila in "življenje je postalo lepše. Prvič v življenju se počutim v redu, normalno, prvič v življenju res živim," opisuje. Kmalu se je vse spremenilo na bolje, postala je odgovorna, vesela in "normalna." Postala je tudi odprta, o svojih težavah se je odprla tudi prijateljicam in ugotovila, da jih veliko skriva podobne težave, ki se jih pa vsi sramujejo.

Še vedno pa na trenutke vidi, da je najbližji ne razumejo. "Če bi bili za trenutek v moji koži, bi videli, kako hudo je to. Nekateri moji najbližji tega ne razumejo, so se pa zaradi moje krize oddaljili," pravi. Seveda je včasih še vedno žalostna, "a je to najbrž včasih vsak". Ne ve, ali bo morala zdravila jemati vse življenje, saj ji je psihiatrinja rekla, da se tega ne da pozdraviti. Ko bo otrok nekoliko večji in bo imela več časa zase, pa bo poskusila živeti z manj stresa. "Morda bom tedaj lahko poskusno z dovoljenjem zdravnice nehala jemati tablete," je zaključila.  

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.