Novi poslanci imajo en dan, da izberejo predsednika državnega zbora (DZ), ustanovijo matično telo, sprejmejo interventni zakon in upajo, da so tako v javnem sektorju prihranili 300 milijonov evrov.
O predsedniku že v sredo
Ustanovna seja DZ, na kateri bo dokončno potrjena izvolitev novih poslancev, bo v sredo. Čeprav med večino političnih strank – ideji je še najbolj nenaklonjen Desus –, vlada načelni konsenz, da je treba interventni zakon sprejeti še pred novim letom, bo poslancem to težko uspelo. Po besedah pravnika Mira Cerarja je “prvi pogoj, da poslanci že v sredo izvolijo predsednika DZ”.
V petek so se začasni vodje novih poslanskih skupin v parlamentu sicer že sestali ter se dogovorili o sedežnem redu in štirih točkah prve seje. Oblikovali bodo mandatno-volilno komisijo, da bodo potrdili mandate, nameravajo pa izvoliti tudi predsednika in dva podpredsednika DZ. V SD si želijo na tem mestu videti Boruta Pahorja, v Državljanski listi Gregorja Viranta pa tega. Čeprav o interventnem zakonu na seji menda ne bo govora, bi morali na njej ustanoviti in imenovati matično telo, ki bi zakon obravnavalo, preden bi o njem razpravljali v parlamentu, predvidoma na izredni seji. Jani Möderndorfer (Pozitivna Slovenija) je že dejal, da bodo predlagali oblikovanje začasnega finančnega odbora, ki bi vključeval še nekatere druge.
Ključni so svetniki
Če jim bo to uspelo, morajo zakon sprejeti najpozneje v četrtek. Nato je vse v rokah državnega sveta, ki ima sedem dni, da nanj vloži veto. Njihovi pravniki zavračajo namige, da bi se lahko svetniki vetu pismeno odpovedali in tako omogočili uveljavitev zakona. “To lahko izjavijo, vendar se lahko tudi po tem premislijo. Če predlagatelj zahteva sklic izredne seje, jo mora predsednik sklicati, torej lahko obravnavajo predlog veta,” pojasnjujejo v državnem svetu.
Nejasnosti okoli predlogov
V tem trenutku še ni jasno, kdo bi zakon sploh predlagal v obravnavo. Cerar pravi, da lahko to naredijo stara vlada ali novi poslanci. Neuradno naj bi bil zakon že v DZ, a ni jasno, kateri: milejši, ki ga vsaj načeloma podpirajo tudi sindikati in ki bi prihranil 150 milijonov evrov, ali ostrejši, ki bi prihranil 300 milijonov.
