Karin ni več vedela kaj počne narobe. Rekel ji je, da je lepa, bil je samski in večkrat jo je povabil na pijačo, zadnjič celo na večerjo. Lepo se je oblačila, kaj lepo, oblačila se je zapeljivo kolikor je le znala in zmogla nositi že skoraj prekratka krila ter globoko izrezane dekolteje. Vseeno pa ni in ni dočakala naslednjega koraka. Opazila je njegove skrivnostne poglede, se ga nekajkrat, očitno preveč predrzno, dotaknila in mu na vsakem koraku kazala kako krasno telo ima.
On pa nič. Niti zganil se ni, ko je pred njim pobirala vsebino namenoma raztresene torbice s tal. Čutila je kako ji zadnjica počasi beži iz objema prekratke oblekice in kako se nedrček enostavno ne zmore več upreti težnostni sili njenih kipečih prsi. Šlo ji je na jok in pomislila je, da jo bo vsak hip razneslo. Če ne nje pa njena tesna, seksi oblačila. Nenadoma se je k njej sklonil nekdo drug. Bil je moški, ki je sedel nasproti njiju in ga je pred nekaj minutami, ob glasnem vreščanju, zapustila vihrava ženska. Začuda, ni bil slabovoljen kot njen spremljevalec, ampak se ji je prav lepo nasmehnil. "Dovolite," je rekel in pričel zbirati kozmetične pripravke, ter ostalo drobnarijo. Pozabila je na vso svojo togoto in se mu nasmehnila nazaj. Bil je princ iz njenih sanj, bil je rešitelj dneva, tedna in meseca. Bil je vse kar njen spremljevalec ni bil. Bil je vitez na belem konju, ki je premagal vse. V dlani je še zadnji hip ujela svoje bežeče obline in jih pospravila nazaj. Znova se ji je nasmehnil in bilo ji je na smrt nerodno. Upala je, da bo še dolgo pobiral njene reči in se ji tako lepo nasmihal. Upala je, da bo … Eh, kaj bi upala? Pobral bo vse skupaj, jo lepo pozdravil in odšel. Znova jo je preplavila žalost. Vrgla bi se mu v objem in ga prosila naj jo odpelje k sebi domov. Vse bi naredila. Pustila svoj trapast zmenek za seboj in odšla z njim po nekaj novega. Nenadoma ji je oko pritegnila njegova roka, ki je iz žepa suknjiča nekaj vzela in vrgla v njeno torbico.
Je bila to res vizitka?! Ja, res je bila! Vražja vizitka z njegovo telefonsko številko in povabilom na kavs stoletja. Bila je prepričana v to in ni se motila. Po šesti uri zvečer se je opogumila, ko je končno ostala sama. Znova. Poklicala je in na drugi strani jo je pobožal njegov uglajen glas. Kar topila se je ob njem a ni vedela kako bi mu razložila, da nima časa čakati na vse mogoče igre in predigre. Želi si ga takoj! Žgalo jo je od pohote, njeno telo je vreščalo od potrebe in med nogami je bila vlažna kot že dolgo ne. Segla si je pod krilo in bila tisti dan prvič vesela, da je tako kratko. Še vedno je govoril, ona pa si je božala neznansko potrebno muco. Malo je manjkalo pa bi zajavkala kar v telefon. Komaj mu je odgovorila na preprosto vprašanje ne, da bi zaječala, a vendarle jo je prebral. "Se zadovoljuješ medtem, ko ti govorim?" je mirno vprašal. Joj kako ji je bilo nerodno. Še bolj kot prej v restavraciji a zdaj je zadrego izkoristila sebi v prid. "Ja … res se. Bi mi pomagal pri tem?" je presenetila še samo sebe. "Veš da. Pridem k tebi, glede na to, da si že pričela." Razumel je njena zmedena navodila in jo hitro našel. Ni se več božala. Ni si upala, a kmalu jo je božal on. Dovolj sta govorila, spoznala pa sta se tako ali tako že. Čas je bil za akcijo. In to kakšno.
Oblačila so frčala po sobi, njena tesna oblekica je popokala po šivih, a ji ni bilo mar. Kupila si bo drugo. Tudi spodnjice, ki so natrgane končale na tleh. Z usti se je potopil med njena pohotna stegna in prižgal olimpijski ogenj. Vreščala je od navdušenja, od potrebe in od orgazma, ki je še nikoli ni tako zelo presenetil. Upala je, da mu ne bo odtrgala glave s svojimi nogami, ki jih je ovijala okoli njegovega vratu. Potem se je povzpel nad njo, med nogami pa pretil z nečem česar v svojem intimnem življenju še ni srečala. Z bogatijo nad bogatijami, velikim in čvrstim tičem, ki je naslednji hip, pospremljen z njenimi stokajočimi hvalospevi, končal globoko v njej. Končno …
