Potrebujemo čustveno podporo živali

Kakšno vlogo imajo živali v sodobni družbi? Kako smo v stoletjih bivanja z živalmi spremenili odnos do njih?
Živali imajo zelo pomembno vlogo v sodobni družbi. Tiste živali, ki jih vidimo, to so družne živali, kot so psi in mačke, ter tudi tiste, ki jih ne vidimo, živali, ki jih ljudje uporabljajo za prehrano. V zadnjih 50 letih se je število družnih živali znatno povečalo. To lahko kaže na to, da se naša družba spreminja in da je potreba po emocionalni podpori, ki jo živali nudijo vedno večja. Je pa tudi res, da v zadnjih letih opažamo vedno več vedenjskih problemov pri družnih živalih - kot so brezvoljnost, agresivnost ter ostale psihopatološka stanja. V tem primeru je treba poiskati pomoč strokovnjaka, ki se ukvarja z vedenjem živali in vedenjsko terapijo le-teh.

Kakšne so zadnje ugotovitve antrozoologije o dobrobitih sobivanja ljudi in živali?
Antrozoologija je precej široko področje. Zadnje raziskave se usmerjajo še posebej na področja intervencij s pomočjo živali, med katere spadajo terapija s pomočjo živali, učenje, psihološki trening in razne oblike fizične terapije. V zadnjem času se še posebej razvija področje psihološkega trening s pomočjo živali. Na primer kako lahko izboljšamo vodstvene sposobnosti liderjev s pomočjo živali. V svetu organizacije investirajo v programe, ki zvišujejo dobrobit in ustvarjalnost, storilnost svojih zaposlenih - in ti programi so velikokrat prav intervencije s pomočjo živali. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je pri tem ravno tako pomembna dobrobit samih živali. Le-te morajo biti pravilo oskrbovane, omogočati jim moramo prostovoljno participacijo v procesu, torej brez kakršnekoli prisile.

Lahko prosim navedete kakšen večji raziskovalni projekt s tega področja, ki je zdaj v teku. Kaj preučuje, kje poteka?
V tem trenutku pravkar začenjamo večji raziskovalni projekt s področja vpliva živali skozi različna življenjska obdobja. Projekt se bo izvajal v Veliki Britaniji, bolj natančno na edinburški univerzi Heriot Watt, kjer predavam in vodim Center za Poslovno psihologijo in psihološki trening. Sicer pa se tudi v Sloveniji pojavljajo raziskave na tem področju. Pravkar se je zaključil magistrski projekt študentke psihologije z Univerze v Mariboru, v okviru katerega smo raziskovali, v kakšni meri intervencije s konji vplivajo na dobrobit, stres in produktivnost zaposlenih.

Kakšen vpliv imajo živali na razvoj otroka?
Otroci se lahko pri interakcijah z živalmi naučijo ogromno. Kot veste, imamo več inteligenc, tudi čustveno in socialno, in prav na razvoj teh dveh lahko živali zelo vplivajo. Otroci so še posebej dojemljivi za socialne interakcije, učenje sposobnosti sočustvovanja, komunikacije, potrpežljivosti, telesnega dotika in konec koncev tudi odgovornosti. Le-ta je izredno pomembna pri interakcijah, saj otroci dobijo občutek, da so odgovorni za dobrobit nekega živega bitja in vedo, da njihovo obnašanje lahko vpliva pozitivno oziroma negativno na kvaliteto življenja tega bitja. Živali lahko precej pomagajo pri učenju ali pri rehabilitaciji otrok s psihološkimi ali vedenjskimi težavami. Seveda pa moramo zagotoviti, da je dobrobit živali, ki je vpletena v ta intervencijski proces ali pa je samo družna žival v družini, pravilno oskrbovana in lahko zadovolji vse svoje normalne vedenjske potrebe.

Kakšno vlogo imajo lahko živali npr. v življenju osamljenih ljudi, kako lahko pomagajo pri rehabilitaciji odvisnika ali zapornika?
Socialna integracija je zelo pomemben del intervencij s pomočjo živali, tako da so živali lahko izredno pomemben člen rehabilitacije ljudi, ki so na kakršenkoli način izolirani zaradi posledic svojega vedenja. Programi rehabilitacije zapornikov s pomočjo živali so zelo uspešni in mislim, da jih veliko premalo uporabljamo.

Eden izmed večjih problemov pri starejših ljudi je občutek osamljenosti, ki lahko preraste v brezvoljnost ali pa tudi v depresijo. Živali lahko zelo uspešno pomagajo pri tem. Samo pomislite, kako lahko je začeti pogovor s kom, če ste na sprehodu s psom. Veliko lažje, kot če ste sami. Glede na to, da ljudje ne občutimo večjih socialnih zavor, je komunikacija z živaljo ali preko nje lažja. Veliko mojih pacientov - klientov, ki imajo težave z osamljenostjo in so v času terapije posvojili psa, pogosto govori o tem, da je veliko lažje začeti pogovor z drugim človekom. Ljudje se počutimo manj zadržani pobožati psa kot pa drugega človeka.

Kateri so poglavitni etični problemi odnosa ljudi do živali? Kje je največji manko ljudi v odnosu do živali?
Teh je veliko. Sami vidite, da se dnevno srečujemo s primeri, ki na tak ali drugačen način kažejo na slab odnos ljudi do živali. Glede tega bi poudarila, da lahko tukaj na eni strani govorimo o sistemskem problemu, ki se nanaša na živali, ki jih ne poznamo, ne vidimo in nismo neposredno vpleteni v neetično ravnanje z njimi. Tukaj seveda govorim o farmski vzreji živali, kjer je lahko precej kompromitira dobrobit in kvaliteta življenja živali, govorim o intenzivni reji, intenzivni proizvodnji mleka, jajc ter drugih oblikah sistemskega izkoriščanja živali, ki jim povzroča trpljenje. Še do pred kratkim smo v Evropi dovolili intenzivno vzrejo kokoši nesnic, toksikološke poizkuse v kozmetične namene in še bi lahko naštevala. Veliko stvari se seveda spreminja in ljudje smo vedno bolj ozaveščeni in vemo, da je za zrezkom, jajcem ali mlekom neka zgodba, ki pogosto vključuje neetično ravnanje z živalmi. Po drugi strani so težave na individualni ravni: tukaj so izpostavljene živali, ki so v neposrednem stiku z ljudmi, najpogosteje družne živali, kot so psi, mačke, konji in ostali.

Rekla bi, da moramo ljudje biti pozorni na dve stvari: biološke in vedenjske potrebe živali. Poskrbeti moramo, da živali, ki jih imamo v oskrbi oziroma jih uporabljamo za svojo korist, lahko manifestirajo svoje normalne vedenjske vzorce, zadovoljijo svoje biološke potrebe brez trpljenja. Tukaj govorimo o dobrobiti živali, ki ne sme biti kompromitirana. Druga stvar pa so seveda etična vprašanja: ali je etično ubiti žival, ali je etično povzročati trpljenje. Za vsa ta razmišljanja se je treba izobraziti. Menim, da je nujno potrebno, da imamo čim več informacij o različnih oblikah uporabe živali - kaj vse je vključeno v ta proces, kakšna je dobrobit živali, ali naše potrebe odtehtajo morebitno trpljenje.

Kaj človeka privede do tega, da se izživlja in muči žival? So vzrok kakšne nerazčiščene frustracije, osebnostne lastnosti ali kaj tretjega?
To je ekstremna oblika mučenja živali in vsekakor kaže na anitsocialne motnje osebnosti. Znaki, ki napoveduje sociopatološka vedenja so med drugim nezmožnost ali nižja stopnja empatije, nespoštovanje pravic drugih, narcisizem, laganje in impulzivno-agresivno vedenje.

Ali lahko iz mučenja živali sklepamo, da je taka oseba nevarna tudi za soljudi?
Velikokrat se takšne osebe znašajo nad bitji, ki so šibkejša, saj gre pri teh osebah tudi za problem samozavesti. Za takega posameznika je težko predvidevati, ali gre dejansko za antisocialno motnjo osebnosti. Če da, potem vsekakor te osebe predstavljajo nevarnost tako za sebe kot za druge. Ponavadi so s takšnim vedenjem povezane še druge oblike psihopatologije - shizofrenija, klinična depresivnost, anksioznost.

Se da razvoj takšnega vedenja preprečiti oz. bi lahko okolica pred tem ravnala preventivno?
Takšna vedenja se vsekakor da preprečiti s primerno vzgojo otrok - še posebej kar se tiče empatije in ostalih aspektov čustvene inteligence. Tudi če nekdo že razvije taksno psihopatologijo, je možno te vedenjske impulze preprečiti in modificirati vedenjske vzorce. Čeprav se v tem trenutku to sliši zelo kontradiktorno, je poleg zdravljenja zelo uspešna terapija s pomočjo živali, kjer se oseba nauči empatije in si do neke mere ozavesti svoje socialno okolje in potrebe drugih.

Zakaj se del tistih, ki opazijo mučenje, še vedno raje obrne vstran kot pa da bi prijavili svoja opažanja?
V psihologiji to imenujemo "bystander effect" - posamezniki si nočejo zapletati življenja. Postaviti se za pravice drugega hkrati pomeni izpostaviti samega sebe in delno prevzeti odgovornost, neprijetno za večino ljudi. Nekateri se tudi ne počutijo pristojni za posredovanje ali pa se odločijo, da mučena oseba ali žival ni vredna posredovanja. Običajno vidimo dva tipa intervencij: posamezniki pomagajo sami - neposredna intervencija ali pa pokličejo nekoga - v tem primeru policijo ali pa društva za varstvo živali.

Ali imamo v Sloveniji ustrezno zakonodajo, kar se tiče zaščite živali? Če ne, kaj bi bilo treba še dodatno urediti?
V Sloveniji imamo zakonodajo, pri pripravi katere sem pred leti tudi sama sodelovala. Seveda bi lahko imeli boljšo in mislim, da je to nekaj kar moramo vedno izboljševati. To je proces. Verjetno je največji problem izvajanje te zakonodaje zaradi različnih dejavnikov. Če bi imeli res dosledno in rigorozno izvajanje, bi bil to zelo velik korak naprej.

Kakšne intervencije s pomočjo živali poznamo?
Intervencije s pomočjo živali se delijo na štiri skupine, psihoterapija, učenje in psihološki trening s pomočjo živali in seveda razne oblike fizične terapije. Poleg tega poznamo tudi aktivnosti s pomočjo živali, ki niso nujno  strukturirane - lahko je to samo obisk intervencijskega psa v domu za starejše - so pa ravno tako učinkovite.

Kako uspešno izvajamo te oblike intervencij v Sloveniji? Kje je trenutno največji primanjkljaj?
Mislim, da je kar nekaj iniciativ, kar je zelo pozitivno. Opažam tudi, da je vedno več ljudi, ki spoznavajo, da je ogromno neizkoriščenega potenciala na tem področju. Največji primanjkljaj po mojem mnenju pa je ta, da ne obstajajo bolj sistematični programi za intervencije s pomočjo živali. Lahko bi jih uvedli na različnih področjih - od dela s problematičnimi mladostniki, do bolj sistematičnega odpravljanja depresivnosti in socialne izolacije pri starejših ljudeh. V tem času, ko se srečujemo z večjo nezaposlenostjo, ki lahko precej vpliva na samozavest posameznikov in marginalizacijo mladih ljudi, ki bi se radi vključili v družbo preko dela, pa za to nimajo možnosti, bi intervencije in aktivnosti s pomočjo živali lahko precej vplivale na dvig samozavesti pri nezaposlenih in njihovo motivacijo pri iskanju ali ustvarjanju dela.

Ali je odnos inštitucij do tovrstnih intervencij (npr. obiski s psi v bolnišnicah) ustrezen ali je še vedno preveč nesprejemanja in nepriznavanja pozitivnih učinkov tovrstnih metod?
Mislim, da je vsaj v Sloveniji za to še veliko premalo posluha za te oblike intervencij. Verjetno to izhaja iz nepoznavanja potencialov intervencij s pomočjo živali. Kot se omenila že prej, je na tem področju še veliko neizkoriščenih možnosti in veliko potenciala.

V zadnjem času lahko opazimo vse večje število društev za zaščito živali – povečuje se tudi število njihovih podpornikov in članov. Zakaj menite, da je prišlo do te ekspanzije?
Vrednote se spreminjajo, vedno več je informacij o tem, kaj se z živalmi v naši družbi dogaja. Dostop do teh informacij je veliko lažji, kar verjetno vzpodbudi ljudi, da se organizirajo v skupine s skupnim ciljem, kar je  zelo velika motivacija. Večje število društev je seveda zelo pozitivno, lahko pa kaže tudi na poudarjeno pozitivno vlogo živali v teh kriznih časih. Naj samo povem, da imajo Avstrija, Nemčija in še posebej Velika Britanija ogromno društev za zaščito živali.
Načeloma pozdravljam takšen trend, saj kaže, da nam ni vseeno, kaj se z našimi živalmi dogaja.


Kakšno je vaše mnenje o "počlovečenju" živali (v mislih imam npr. oblačenje psov, prevažanje psov v vozičkih ipd.)? Zakaj po vašem mnenju prihaja do tega?
Antropomorfizem je dvorezen meč. Mislim, da počlovečenje oz. pripisovanje človeških lastnosti živalim lahko ravno tako negativno vpliva na živali kot druge oblike mučenja. Tukaj bi rekla, da morajo živali imeti svobodo oz. pravico do zadovoljevanja svojih naravni bioloških in vedenjskih potreb. Sicer pa mislim, da je tukaj strah pred antropomorfizacijo večji, kot pa je dejanska škoda, ki jo lahko povzroči.

Ali žival lahko nadomesti praznino namesto človeka?
Ne bi morda govorila o nadomeščanju, temveč bolj o koristi, ki jih v tem odnosu imamo tako ljudje kot druge živali ...  Seveda so oblike interakcij drugačne, vendar je lahko čustvena vrednost živali in kvaliteta interakcij, ki jih z živalmi imamo, ravno tako ali celo bolj zadovoljiva.