Če ne brzdaš svoje požrešnosti, ti prerežejo trebuh, vanj nabašejo kamenje in umreš. Pika.
Urednica na Mladinski knjigi Irena Matko Lukan ugotavlja, da smo starši, odkar smo otroštvo postavili na piedestal, postali strašno zaščitniški, da otrok ne bi utrpel traum, kar se očitno odraža tudi v tem "manj krvavem" koncu pravljice. Res je, mame smo zaščitniške in najtežje na svetu prenašamo trpljenje (svojih) otrok. Toda, če pomislimo, kakšno otroštvo so živeli otroci na Slovenskem še v začetku prejšnjega stoletja, kakor je v Prvotnem besedilu življenja nazorno opisala Alenka Puhar, je prav, da se je pomen, ki mu ga pripisujemo, spremenil, saj je otroštvo bistveno za ves nadaljni razvoj posameznika in skupnosti. Vse travme, ki jih izkusimo od rojstva naprej, se namreč zapišejo v naš živčni sistem.
A pravljice travm ne prinašajo, ampak jih le razrešujejo in vzgajajo moralnega človeka. Krutost in strašljive stvari v njih govorijo le o tem, kar je nujno že tukaj, se mu ni mogoče izogniti in bi pogosto radi zamočali. To je, da izhaja velik del slabega v našem življenju iz naše narave, ki je agresivna, asocialna, požrešna, sebična in pod vplivom strahu. Četudi humanistična psihologija izhaja iz predpostavke, da je človek v osnovi dober, in je to tudi edina možna drža, s katero je prav, da vstopamo v konkretne medčloveške odnose, nam realistični pogled okoli in v sebe, pokaže, kako prav je imel Freud, ki glede človekove narave ni bil preveč optimističen. Priznati moramo, da se človeštvo, če pogledamo samo begunce na mejah in potopljenih ladjah, skozi zgodovino ni kaj dosti naučilo in spremenilo.
Otrok s pomočjo pravljic ureja svoja notranja protislovja, ko doživlja nasprotujoča čustva, na primer ljubezen in sovraštvo obenem, ali predeluje stiske in bolečine. Tudi otroka namreč mnogokrat morijo občutki osamljenosti, izoliranosti ali pa doživlja celo smrtno grozo, česar je nezmožen izraziti z besedami, lahko pa občutja predela tudi s pomočjo pravljic. Spoznava svetle in temne strani življenja in jih tudi vrednoti. Pravljice mu predočajo moralni problem, ki ga je treba razrešiti, tako, da pravica zmaga nad krivico in dobro nad zlom ter je tudi kaznovano oz. nagrajeno s skrajnimi kaznimi in nagradami. Jasno, predvidljivo in natančno. Če ne brzdaš svoje požrešnosti, ti prerežejo trebuh, vanj nabašejo kamenje in umreš. Pika.
Nekdaj so menda pravljice pripovedovali tudi kraljem in vladarjem, da so se iz njih učili vladanja. Modri so jim prisluhnili in dobro bi bilo, da bi jim tudi danes. Potem bi vedeli, da na svojih položajih niso zaradi sebe, za ponavljanje puhlic in zadovoljevanje lastnega ugodja, ampak za to, da prispevajo k dobremu. In ko njihovi podrejeni kradejo, se pijani zaletavajo z avtomobili in okoriščajo na državne stroške, bi bili jasno kaznovani. Kot volk iz prve pravljice. Ne tako, da se ne spremeni nič in se sprenevedajo ali so v najboljšem primeru "izgnani" v kake dobro plačane svetovalne službe. Bobu bi rekli bob, namesto da zamenjujejo hudobce in jih vidijo v dvornih norčkih, ki jim resnico predočajo, ne pa v gnilobi svojega kraljestva.
