Slovenec v Eastwoodovem filmu

Bedrač se je avdicije za film udeležil v Maroku, kjer je sledil svoji strasti – surfanju. Trenutno se nahaja v Avstraliji, kjer bo čez en mesec tekma za svetovno prvenstvo v surfanju na valovih. Preberite, kaj nam je povedal o snemanju filma, ki je bil pred kratkim nagrajen z oskarjem.

Zakaj ste se udeležili avdicije za film Ostrostrelec?
Za avdicijo sem izvedel že kak teden prej, vendar me ni zanimala, ker so bili valovi ves teden precej ugodni. Nato pa je nekdo omenil, da obstaja verjetnost, da bo plačilo za statiste precej visoko, nekje okoli 5 tisoč evrov za en mesec dela. S prijateljem iz Češke sva se zato bolj za šalo kot zares prijavila.
 
Kako je potekala avdicija in koliko oseb so na koncu izbrali?
Statiste so izbirali samo na podlagi videza, saj ni šlo za vloge z dialogom. Maroški pomočnik producenta nas je zato samo fotografiral in si zapisal naše podatke ter višino in težo. Na koncu nas je bilo iz surfarske vasice izbranih dobrih 20 od 40 prijavljenih.

So iskali prav surfarje?
Iskali so belce v Maroku in nekdo se je spomnil na surfarsko vasico Taghazout, kjer pozimi veliko belcev preživlja prosti čas. Poleg tega smo surfarji naravno zagoreli ter „fit“, zato že po videzu spominjamo na ameriške vojake v Iraku. Na spoznavni večerji nam je agent namignil, da nas je po fotografijah izbral sam Clint Eastwood. Ne vem, koliko je v tem resnice.
 
Koliko časa je trajalo urjenje? Kaj točno ste se učili?
V Rabat smo potovali dvakrat - prvič na pomerjanje uniform. Takrat smo šele dojeli, da ne gre za prevaro in da nam ne bodo odvzeli organov in jih prodali na črnem trgu. (smeh) En teden pozneje smo se vrnili in začelo se je štiridnevno urjenje. Najprej so nas razdelili v skupine in nas učili korakanje, pri čemer so mi prišle zelo prav izkušnje iz pihalnega orkestra in prostovoljnega gasilskega društva. Statistov je bilo takrat še kakšnih 200, po nekaj dnevih pa se je ta številka zmanjšala na približno 50. Inštruktorji, bivši marinci, ki so služili tudi v Iraku in imajo zdaj kot veterani podjetje za urjenje statistov, so nam razdelili replike ameriškega orožja in pričeli smo z delom. Ameriški marinci imajo precej dobro razdelan sistem bojevanja, kjer je najmanjša enota sestavljena iz štirih marincev. Te se nato lahko sestavijo v dvojno enoto z osmimi vojaki in tako naprej. Vsaka enota deluje na različen način, zato so nas tudi učili različnih tehnik: patruljiranje na očiščenem območju, patruljiranje na območju z višjim tveganjem, premikanje po urbanem območju ali okoli vogalov hiš, vdiranje v poslopja ... Pri tem so nas inštruktorji ves čas opazovali in, četudi nismo nosili pravega orožja, bili glede varnosti izredno strogi. Kdor je bil večkrat opozorjen zaradi nevarnega ravnanja z orožjem – na primer, da je orožje večkrat usmeril v sovojake ali imel prst na sprožilcu - je bil izločen in poslan domov.

Zadnji dan so nas glede na našo uspešnost razdelili v "core group" (glavno skupino) in preostale statiste, ki so bili v filmu še bolj v ozadju. Naša skupina surfarjev je bila v celoti izbrana v glavno skupino statistov, nekatere pa so glede na hollywoodske zahteve po raznovrstni rasni zastopanosti izbrali še za posebno skupino specialcev – tjulne, ki so se  v filmu večkrat pojavili ob glavnih igralcih.
 
Kaj je bilo med urjenjem in potem tudi med snemanjem najtežje?
Samo urjenje fizično ni bilo posebej naporno. Vsaj dokler nam niso razdelili pravega orožja. Jaz sem dobil velik in težak podporni mitraljez, ki sem se ga sprva zelo razveselil, po nekaj dnevih pa ti začne neprestano nošenje deset kilogramskega in pet tisoč dolarjev vrednega orožja, za katerega si osebno odgovoren (ob vsaki predaji smo morali predati osebni dokument), presedati. Pri urjenju smo imeli srečo z vremenom, saj je bilo skoraj vsak dan oblačno, celo deževalo je nekajkrat, tako da smo se z vročino srečali šele med snemanjem. Urjenje je bilo s tehničnega vidika precej zanimivo - rokovanje z orožjem, malo streljanja na strelišču s slepimi naboji, delo v skupini, kjer ima vsak malce drugačno vlogo in mora vse potekati tekoče in usklajeno.
 
Menda orožja niste smeli nikoli odložiti na tla, celo plastičnega ne. Zakaj?
Kot rečeno, smo že z replikami morali ravnati kot s pravim orožjem, zaradi filma in vrednosti orožja.
 
Nadzorovala vas je maroška vojska …
Maroška vojska in policisti so bili ves čas prisotni, saj so varovali prizorišče snemanja in  orožje, ki bi lahko hitro prišlo v napačne roke, če bi z njim ravnali neprevidno. Orožje so nam, kot rečeno, predali šele v zameno za osebni dokument. Prešteti so bili celo slepi naboji. Prazne smo morali med usposabljanjem in snemanjem vedno pobrati, da so jih lahko še enkrat prešteli.

Kako je potekalo snemanje?
Snemanje je potekalo na posebej pripravljenih lokacijah. Igralci in statisti smo v bistvu imeli najmanj dela in smo večino časa čakali v polni pripravljenosti, da lahko takoj, ko bo zahtevano, začnemo s snemanjem prizora. Med čakanjem na klic "back to one!", kar pomeni, da moramo vsi na začetni položaj, si je vsak poskušal najti "udobno" senco. Čelada se je tako izkazala za priročen predmet za spanje in sedenje. Po prvem tednu smo bili vsi že izurjeni v čakanju in v hitri pripravi na snemanje. Rokovanje z orožjem je postalo instinktivno. V nekaterih prizorih smo bili v neposredni bližini premikajočih se tankov ali drugih vozil, kar je izredno nevarno, zato si moral biti osredotočen na dogajanje. Sodelovali smo tudi v nekaj kaskaderskih vožnjah in eksplozijah.
 
Ste si že ogledali film? V katerih prizorih vas lahko vidimo?
Filma si v celoti še nisem ogledal. Prijatelji pravijo, da gre za zelo proameriški film, kar pa smo od resnične zgodbe tudi pričakovali. Prizori, pri katerih smo sodelovali, so prikazovali spomine in nekaj ključnih dogodkov glavnega lika. Našo skupino so uporabili za približno 10 prizorov v dveh časovnih obdobjih.
 
Kako blizu ste prišli režiserju Clintu Eastwoodu in glavnim igralcem?
Bili smo z njimi in se z vsemi tudi rokovali. Eastwood nas je celo posebej pohvalil, češ da smo boljši marinci kot glavni igralci. Po izjavi "outstanding job, guys" (odlično delo, op. avt.) se je sovojak iz Hrvaške, ki je velik oboževalec Eastwooda, skoraj stopil. (smeh) Med snemanjem pa ni bilo časa za poziranje in fotografiranje. To so nam obljubili za zadnji dan, a so nas zvečer obvestili, da smo končali s snemanjem, tako da tega nismo dočakali. S tem so preprečili krajo opreme in uniform, na žalost pa tudi možnost fotografiranja z glavnimi igralci in režiserjem.
 
Koliko časa je trajalo snemanje?
Dejansko snemanje je trajalo 2 tedna. Prvi vikend so imeli vsi prosto, razen nas štirih, ki smo morali v dveh dneh posneti manjši prizor. Gre za sceno, v kateri se dva džipa peljeta po ulici in v prvem, v katerem sedijo glavni igralci, ustrelijo voznika. Statisti smo morali skočiti iz drugega avta in jim kriti hrbet ter reševati ranjenca, ki je nosil torbo z denarjem. Ker naslednji dan ustreljenega voznika ni bilo na spregled, sem bil jaz dvojnik za njegovo truplo.

Koliko sta zaslužili?
Za snemalni dan smo prejeli 80 evrov in dnevnico v vrednosti 20 evrov. Pri pomerjanju uniform in urjenju je bila dnevna postavka nižja, dnevnico pa smo prejeli vsak dan. Poskrbljeno je bilo tudi za vse prevoze in nastanitev v precej dobrem hotelu. Na lokaciji sta nam bila na voljo samopostrežni zajtrk in kosilo, za malico pa smo dobili sendvič.  Plačilo je bilo kar v redu, je pa res, da smo "delali" od 6.  do 21. ure.

Bi se po tej izkušnji podali v igralske vode?
Novih izkušenj z igranjem se ne bi branil, jih pa aktivno ne iščem.

Kje je večji adrenalin. Pred kamero ali na valovih?
Če nisi kaskader, potem definitivno na valovih. Pri filmu se veliko čaka, nato pa slediš navodilom. Neke velike nevarnosti, da bi se poškodoval, utopil, srečal morskega psa, ni. (smeh) Snemanje se vsekakor z užitkom, ki ga doživiš med jezdenjem valov, ne more primerjati.