Kot župan se srečujete s težavami, ki jih lahko rešujete na operativni ravni. Funkcija predsednika republike je diametralno nasprotna. Katera bolj ustreza vaši osebnosti?
Ja, res gre za drugačen tip funkcije, predsedniška je bolj družbeno politična. A čeprav so pooblastila majhna, ima predsednikova beseda težo. Seveda, če predsednik v tej smeri deluje. Če te zanimajo le prijetna in všečna vprašanja, kjer se ne boš nikomur zameril, je funkcija predsednika zelo nepomembna in omejena.
Ugotavljam, da v naši državi mnoge stvari ne gredo v pravo smer, ker smo v 26 letih precej zavozili.
Niste mi odgovorili na vprašanje. Raje rešujete težave na operativni ali protokolarni ravni?
Nisem človek, ki bi se nekam prikoval. Rad se soočam z vprašanji na operativni ravni, prepričan pa sem, da bi zame, če bi postal predsednik, po petih letih rekli, da mi je tudi ta funkcija ustrezala.
Predsednik republike ima oziroma bi moral imeti pri nekaterih vprašanjih zelo veliko vlogo. Smer, v kateri se je znašla ta funkcija, je treba spremeniti. Obstajajo zelo konkretna vprašanja, kjer bi moral predsednik povzdigniti glas in reči, da so zadeve problematične. Danes postajata recimo družbeno sprejemljiva sovražni govor in nasilje, problematično je vprašanje prekariata, zdravstvenih koncesij, … Veliko je teh vprašanj, kjer bi se moral oglasiti.
Gotovo bi močno povzdignil glas, ko sta se v Talinu na vrhu Evropske unije zaradi arbitraže prerekala predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karel Erjavec. Ob takih dogodkih predsednik mora povedati svoje mnenje. Da potrebujemo enotno zunanjo politiko in da takšno ravnanje ni v ponos slovenski diplomaciji.
Bi to naredili javno ali diplomatsko?
Javno, seveda. Če sta onadva to počela javno, bi tudi jaz.
Ne strinjam se s tem, da ima predsednik vlogo britanske kraljice in da se ne sme oglasiti, ker da bi to morebiti poslabšalo nek zaplet. Predsednik je del te države, ne more o odnosih s Hrvaško reči, da upa, da se bosta vladi med seboj dogovorili. Če po domače povem, 'držati mora štango' svoji vladi in parlamentu.
Kje pa piše, da predsednik ne sme povedati, da ga nek minister krona, da ga premier krona, da ga kronajo parlament ali pa zdravstveni lobiji … Četudi to ne piše v ustavi, je predsednik kot državljan in neposredno izvoljen politik to dolžan početi. Predsednik mora biti za politiko zoprn predsednik. Če ustreza vsem strankam in se noče nobeni zameriti, ne more biti dober.
Dejstvo, da se vsi predsednikovi predlogi sprejmejo v prvem poskusu, recimo za ustavne sodnike, ni uspeh. Uspeh bo takrat, ko bo imel predsednik lastno mnenje in bo predlog tudi petkrat, če je treba, vrnil poslancem naj o njem glasujejo. Imeti mora hrbtenico. V takih primerih mora dejati: To je moj predlog in vem, da je strokoven. Če enkrat ne ustreza stranki SDS, drugič SD, tretjič nekomu tretjemu, je to njihova težava.
Kje pa je v zadnjem mandatu aktualni predsednik zamudil priložnost, da bi bil tiho?
Nimam tolerantnega mnenja do nenavadnih izjav na maturantskih paradah ali pa fotografiranja na ograjah in podobnega. Te stvari me motijo. Ves čas mi obešajo vlogo Serpentinška, a to je bil čisto drug poklic, povsem drugo obdobje. V svoji politični karieri pa tega nisem nikoli počel.
Ugled te funkcije pri ljudeh upada. Več ljudi mi je že reklo, da me je škoda za predsednika. To je hudo. Predsednik je najvišji položaj, na nek način je nekaj svetega. Danes pa ljudje mislijo, da je to skoraj zabavljaška funkcija, ker se tako prikazuje. To ni prav! Predsednik mora biti zgled.
Marjan Šarec je univerzitetni diplomirani igralec, ki bo decembra dopolnil 40 let. Leta 1996 je maturiral na Srednji lesarski šoli, nato se je vpisal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po televizijski in radijski karieri na RTV Slovenija je leta 2010 postal župan Kamnika. Je poročen, s soprogo Barbaro imata dve hčerki. Živijo v Šmarci pri Kamniku.
Na občini so zaposleni svetovalci, vsak za svoje področje. Občina je tako velika, da ni treba, da si sam za vse. Če sem kje v dvomih, se posvetujem z njimi. Če pa še kaj ni jasno, so tukaj tudi zunanji strokovnjaki.
Že razmišljate, koga bi povabili v kabinet, če vam na volitvah uspe?
S tem se ne ukvarjam. Nisem človek, ki bi vnaprej določal ekipo. Dokler ne veš rezultata, to nima smisla početi. Če bi se zgodilo, da zmagam, bo povsem dovolj časa za oblikovanje ekipe. Ne nazadnje je bilo tako tudi v Kamniku, ko sem postal župan.
Kaj je treba v Sloveniji še narediti, da se bo nehalo govoriti o partizanih in domobrancih?
O tem je treba nehati govoriti.
V času po osamosvojitvi ni bilo slišati ne partizanskih pesmi, zvezd ni bilo, niti starih jugoslovanskih zastav. To se je pojavilo takrat, ko se je poskušala revidirati zgodovina, vzniknilo je, ko so se začele pojavljati različne domobranske slovesnosti. Drugi vzrok za jugonostalgijo pa je dejstvo, da je aktualna politika v tem obdobju zavozila. Povsem normalno je, da ljudje zato sanjajo o egiptovskih polnih loncih mesa, pa čeprav so v tistem času za isti denar kupili manj kot danes. Tega se niti ne zavedamo.
Za spravo pa bi danes največ naredili, če bi o njej nehali govoriti. Če bi leta 1990 s stiskom roke Alojzija Šuštarja in Milana Kučana s to temo zaključili, bi bilo danes gotovo drugače.
Seveda, ko se odkrije grobišče, je žrtve treba izkopati. Absolutno. Drugače ne gre. Vsak človek ima na vsak način pravico do groba. Toda vprašanje je, kako se to naredi. Lahko se naredi pietetno in tako, da na dan spet ne pridejo govorice o ustaštvu in podobnem, ali pa se to obeša na veliki zvon.
S kom se moram jaz spraviti? Z nikomer zdaj živečim. Večina tistih z grehi je danes pokojnih in če so se želeli spraviti so se, če pa tega niso oziroma se nočejo, jih pa k temu ne bo prisilil noben spomenik.
Kako konkretno bi k temu pripomogli kot predsednik?
Treba je povedati kakšna je bila zgodovina, da je zmagal NOB, tudi s svojimi zločini zraven. Ko sam priznavam upor, priznavam upor fantov in deklet, ki so leta 1941 šli v gozd. To ni bilo enostavno. Nekega dne vstati od mize in iti v gozd pod smreko in v sneg. To ni mit, to se je dogajalo. Drži, da se je po vojni to pretirano mitiziralo, a se je dogajalo.
Kar pa so počeli Maček, Kardelj in ostali funkcionarji, je pa bilo sporno in včasih zločinsko. A spet smo pri sistemu pravne države. Pravosodje je tisto, ki mora odločiti, kdo je česa kriv. Ne pa da ima vsak državljan o teh dogodkih svoje vtise in vsak si dogodke predstavlja po svoje. Kakor koli obračate pa mi te dogodke poznamo samo iz pripovedovanj.
Zakaj je potemtakem ta diskurz vse bolj prisoten v slovenski družbi?
Ker je to veliko lažje početi, kot pa rešiti gospodarstvo, recimo. Pri izogibanju resničnih težav se na površje vlačijo takšne teme.
Tako kot je v Srbiji počel Slobodan Milošević. Gospodarstvo je bilo na psu, zato je ubral nacionalistične strune. To so najlažji poligoni za netenje sovraštva. Gre za stare recepte: Iskanje notranjih ali zunanjih sovražnikov.
To pač v slovenski politiki nekaterim ustreza in prav zaradi tega kandidiram. V Sloveniji je čas za rez. Politiki, ki so nas osamosvojili, imajo za to vse zasluge, čeprav je imel pri tem pomembno vlogo predvsem narod, a po 26 letih morajo položaje prepustiti mlajšim. Za ljudi, ki so na funkcijah že četrt stoletja, vključno z aktualnim predsednikom, je čas da gredo v pokoj ali pa v mednarodno politiko. S to državo bi radi upravljali mi mladi. Čas za to je bil že včeraj, ne danes!
Že. Mislim, da dvakrat.
Kaj si mislite o njegovem tvitu, kjer z vašo posvojitvijo opravi na zelo nizkoten način?
Veste, Twitter je na splošno orodje, kjer je jezik hitrejši od misli. To je zelo pogost pojav. Ljudje, ki so sicer čisto korektni in normalni, na Twitterju postanejo drugačni.
Kaj bi Mahniču odgovorili?
Ah, nič. Nima se smisla spuščati na to raven. Jaz sem vesel, da so me krušni starši vzeli k sebi, da sem lahko odrastel in se dokazal. Tistim pa, ki mislijo, da v življenju potrebuješ rodovnik za ne vem koliko nazaj, odgovarjam: Psi, ki so mešani, so bolj odporni, kot tisti z rodovnikom. (smeh) Če sploh sem mešan, saj ne vem.
Ste flegmatik ali kolerik?
Kolerik.
Vas to pri delu ovira?
Ne. Kvečjemu kaj več se naredi zaradi tega.
Kako recimo reagirate, ko na Twitterju prebirate zapise o sebi?
Flegmatično. Te stvari me ne prizadenejo.
Kaj pa vas potem vrže iz tira?
Recimo to, da nekdo objavi nekaj, kar ni res. Drži, da sem kolerik. Tudi to, da sem posvojen. Moti pa me, da nekdo naplete nekaj, kar ni res.
Se čutite sposobni voditi slovensko vojsko?
Seveda!
Lahko utemeljite?
Če lahko vodiš občino kot skupnost, kjer ni nobene hierarhije, kjer se je treba pogovarjati tako rekoč z vsakim in je treba iskati kompromise, potem lahko vodiš tudi institucijo, kot je vojska, ki je hierarhično organizirana in se veliko bolj ve kdo je podrejeni in nadrejeno. Če veš, kaj želiš, delovanje v takšni organizaciji ni težavno.
Veste, koliko vojakov ima slovenska vojska?
Če se ne motim je v sestavi vojske 7.500 vojakov (dejansko število je 7.715, op. a.). Vem tudi, da jih ni toliko, kot bi jih moralo biti in da je preveč častniškega kadra (častnikov in podčastnikov je v slovenski vojski 44,2 odstotka, op. a.).
V javnosti se vas predstavlja za neke vrste kontinuiteto, še enega v vrsti novih obrazov, s katerim bi se rada levica obdržala na oblasti. Kako odgovarjate?
S svojim delom dokazujem, da ni tako. Tudi, če bi zmagal, bi ljudje hitro videli, da ni tako. Nikomur se ne pustim voditi, zlasti pa ne tako imenovani trdi levici.
Kaj sploh sta v Sloveniji levica in kaj desnica? Se danes še kdo spomni, da so v SDS zaprosili za članstvo v socialistični internacionali in ko jih niso sprejeli, so se preimenovali iz SDSS v SDS? Ali pa, da sta bila France Tomšič in Jože Pučnik socialdemokrata? To se pozablja, danes je namreč stranka povsem na desni strani. Zato težko pristajam na delitve levica-desnica, ker se dejansko ne ve, kdo se kje nahaja.
Na drugi strani so bili številni, ki so danes zagrizeni desničarji, nekoč pomemben del partijskega kadra. Ko sem jaz že ministriral, še vedeli niso, kaj je to cerkev. Danes bodo pa oni mene učili, da ne smem reči smrt fašizmu, če hodim v cerkev. Lepo vas prosim! Si fašizem zasluži obstoj?
Ta politična opcija to poudarja, ker si želijo pri desnici zmanjšati mojo priljubljenost. Skušajo prikazati, da sem Kučanov in ne vem še čigav vse, ker imam veliko podpore tudi pri podpornikih desnice. Toda jaz sem človek zdrave kmečke pameti. Leta 2017 mi bodo pri 40-ih letih očitali, da sem trda levica, medtem ko so sami hodili v Jajce? Lepo vas prosim …
Milana Kučana sem srečal dvakrat na različnih proslavah, nazadnje letos poleti na Menini planini, kjer je bil slavnostni govornik. Jaz pa sem tam prisoten vsako leto, ker na dogodku sodelujemo okoliške občine. Takole, kot zdaj sediva midva, pa nisva nikoli.
O politiki nista nikoli govorila?
Ne.
Kaj pa s kom drugim, ki sodi med sivo eminenco leve politike?
Ne. Tega ne želim. Ne želim naprej vlačiti starih vzorcev. Sem človek, ki bo deloval sam, s svojo glavo in svojo pametjo. Nihče me ne bo komandiral.
Veliko se špekulira tudi, da je vaša kandidatura za položaj predsednika republike neke vrste uvertura v parlamentarne volitve …
To je pa povsem od ljudi odvisno. Če me bodo zdaj izvolili za predsednika, bodo videli, da to ni nobena uvertura. Jaz sem tukaj, naj me izvolijo, pa bodo videli, da se motijo. Še kako si želim priti na položaj predsednika republike.
Pa vas državnozborska politika mika?
Trenutno se uvarjam s predsedniškimi volitvami. Danes nisem kandidat zato, da bi si gradil prepoznavnost. To me ne zanima. Ko grem v neko tekmo, grem zato, da bom dal gol. V slovenski politiki bi vsi radi preigravali, goli pa nikogar ne zanimajo. Mene pa ne zanima lep nogomet, pač pa število golov in učinkovitost.
Ljudje vas sicer bolj kot iz lokalne politike poznajo z odrov in TV ekranov. Vam te izkušnje pri kandidaturi za predsednika koristijo ali škodujejo?
Nobena izkušnja nikoli ne škodi, vsaka je dobrodošla, če jo znaš obrniti v pravo smer. Igralska kariera me je denimo izučila, da tudi, če imaš smrt v družini, boš čez eno uro stal na odru. Če si bolan, imaš vročino, boš svoje na odru oddelal. Ta občutek dolžnosti, da je treba zadeve narediti do konca, manjka pri nas v politiki. Imamo pa cel kup politikov, ki obljubljajo decembrske češnje, ki jih ni in jih nikoli ne bo.
Ste bili kdaj brezposelni?
Ja, eno leto po akademiji.
Bom pošteno povedal, jezni bodo name, pa vendar: Največjo napako delajo starši, ker želijo na svojih otrocih izživljati svoje ambicije. Seveda pa je tudi izobraževalni sistem s stališča mladih dolga leta deloval po načelu: Hodi v šolo, da ti ne bo treba delat.
Potem pa imamo še preveč ljudi v nekaterih poklicih, v drugih pa jih manjka. Prevetriti bi bilo treba izobraževalni sistem in doreči kako in kam mlade usmerjati. Ni treba vsem iti na fakulteto. Jaz sem recimo dolga leta študiral in kaj imam danes? Pomanjkanje delovne dobe in niti ne vem, kako bom prišel do pokojnine. Zaposlitev pa seveda lahko nudi le dobro delujoče gospodarstvo.
Mladim je treba tudi povedati, da bodo v življenju zamenjali več služb. Tu je veliko odvisno od njih samih, češ to bom delal, tega pa ne. Mladina bi danes rada preveč na hitro zaslužila in uspela.
Država pa jim mora omogočiti, da lahko živijo. To pomeni, da bi moral stanovanjski sklad graditi stanovanja za mlade. Cene so danes astronomske. Mladi morajo vedeti, da bodo lahko ugodno prišli do stanovanja, kjer si lahko ustvarijo družino. Pogoj za to pa je redna služba, ne prekariat brez pravic.
Kdaj in kako ste vi rešili stanovanjski problem?
Že kar kmalu. Doma smo imeli kmetijo in staro hišo. Starša sta umrla in domačijo sem podedoval jaz. Seveda ne misliti, da to pomeni samo veselje. Veliko dela je bilo treba, da smo hišo obnovili. Sem pa tako stanovanjski problem rešil že pri 23-ih letih.
Govorila sva o izobraževalnem sistemu … Kaj menite o spreminjanju ustave zavoljo tega, da se zaobide odločbo ustavnega sodišča? (Ustavno sodišče je odločilo, da je različno financiranje osnovnošolskih programov javnih in zasebnih šol neustavno. Državni zbor bi moral že pred dvema letoma odpraviti diskriminacijo družin, ki morajo doplačevati za obvezni državni program šolanja svojih otrok na zasebni osnovni šoli. Zdaj želi politika zaradi tega spremeniti ustavo, op. a.)
Mislim, da to ni dober znak. Ustavno sodišče je pač presodilo, kot je. Jaz pa imam o tem svoje mnenje.
Če se nekdo odloči, da bo otroka vpisal v zasebno šolo, naj to plača. Podobno kot pri zdravniku. Ali pa, če še bolj poenostavim, vzamemo za primer avtobusne prevoznike. Neko veliko podjetje mora imeti certifikate, dokazila, potrebne je skratka cel kup birokracije, zasebni prevozniki pa imajo zadeve urejene po domače, ker jih niče ne nadzira. Podobno je pri šolstvu. Če se je nekdo odločil za zasebno šolo, mora za to nekaj dati. Nisem naklonjen izenačenju financiranja.
Na drugi strani pa nisem naklonjen spreminjanju ustave, da se ta cilj doseže. Sodbe sodišč je vendarle treba spoštovati. Če bomo naredili precedens, da bomo povozili ustavno sodišče, to ne bo dober znak.
Ste bili kdaj dobrodelen?
Ja, velikokrat. Že ko sem nastopal, sem velikokrat za dober namen. Pred kratkim sem na dražbi kupil dve sliki, od katerih je šel denar centru za rehabilitacijo Cirius. Pomagam tudi drugače, a to naredim v tišini. Tudi naša stranka Lista Marjana Šarca je donirala pomoči potrebnim. Mi je pa abotno, da nekdo pomaga, potem pa to obeša na veliki zvon in se po možnosti pri tem slika s čekom kot z neko trofejo. Naši stranki sem prepovedal kakršno koli objavo, da smo darovali. S tem ne narediš nič.
Ste kdaj kakšno stvar obžalovali?
Seveda, tako kot vsak človek. Po drugi strani ti pa vsaka taka stvar tudi izkušnje prinese.
Olimpija ali Maribor?
Trenutno prav gotovo Maribor.
Kakšno avto vozite?
Škodo Superb, letnik 2009.
Kaj vam avto pomeni?
Avtomobili me od nekdaj zanimajo. Niso samo prevoz od točke A do točke B. Nikoli pa nisem prisegal na znamke, kot so denimo Mercedez ali BMW. Avto mora biti varen, vzdrževan in s škodo sem zadovoljen.
V garaži pa imam tudi Lado Nivo, starodobnika NSU Prinz, tamov gasilski avto in traktor IMT.
Ni toliko problem, da je nov obraz, ampak da je zrasel kot goba po dežju. Prav tako hitro, kot je zrasel, bo verjetno tudi zgnil. Žal, ampak realnost je takšna, ker nekdo, ki nima izkušenj, bo težko vodil vlado v… ...prikaži več kriznih situacijah.
tgrtertetetetetewtewtwetrwertwertwewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewewet
pravijo da ima kar lepo garnituro sorodnikov bratrancev, za enega pravijo da je kriminalec, za ta drugega pa da je rad na bolniški in je glavni v karavani za pretcednika šmarclanda