Slovenija > Komentarji in kolumne
80 ogledov

Ekstaza in travme za boljši jutri

O takšnem in drugačnem življenju s športom ali kako sem preživel zadnji konec tedna.

Kolumnisti 01.04.12, david buovski, kolumnisti, foto: bostjan tacol | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol
V petek zvečer sem moral na bencinski servis. Ob čakanju na plačilo se je moški na sosednji blagajni pogovarjal s prodajalcem. "Kam pa danes?" je vprašal uslužbenec za pultom. "Nikamor," mu je odgovoril očitno njegov bežni znanec. "Jutri moram zgodaj vstati," je dodal. Prodajalec je rekel le še: "A greš?" Moški mu je odgovoril s kimanjem in to je bilo to. Finančna transakcija je bila zaključena, sledil je pozdrav in moški je odkorakal skozi vrata. 

Človeka nisem poznal, a vedel sem, o čem je govoril z uslužbencem. Najbrž veste vsi. Seveda, Planica. Čeprav ne tako množično obiskana kot v epski lanski sezoni, se je v štirih dneh pod Ponce vseeno zgrnilo več kot 70.000 ljudi. Dogodek ob Letalnici bratov Gorišek že dolgo ni več le športni spektakel, gre za manifestacijo enotnosti, nacionalnega naboja in vsesplošne sproščenosti. Tam se želijo pokazati estradniki, tam so na očeh objektivov nasmejani politiki, večji slovenski gospodarstveniki želijo biti del slovenskega praznika. Kajti Planico pravzaprav čakamo bolj nestrpno kot večino uradnih praznikov.

Sam sem imel v petek zvečer druge skrbi. Pa ne da bi Planico povsem izključil iz misli. Če si v Sloveniji tako ali drugače povezan s športom, to pač ne gre. Zame je bil večer drugačen od ostalih, ker sem vedel, da bom naslednji dan prvič po treh letih in pol kot igralec del uradne nogometne tekme. Od predšolskih dni sem meni tako ljub šport vseskozi igral več kot 20 let, službene in družinske obveznosti, poškodbe ter športu ne vedno naklonjen način življenja pa so nato prekinili moje skromno nogometno udejstvovanje. No, letos pozimi sem se odločil in pripravil "comeback". Dim je v vmesnem obdobju dodatno okrnil pljuča, slabo utrjene mišice so med nabiranjem kilometrov med pripravami kričale od bolečin, toda nekako sem toliko prišel k sebi, da sem postal (sicer zaenkrat še ne preveč pomemben) del tretjeligaške ekipe. Prejšnji teden je naneslo, da je nekaj mojih soigralcev manjkalo zaradi zdravstvenih težav ali službe, tako da sem vedel, da bom v kadru za srečanje.

V soboto sem tako sedel na klopi za rezerviste. Igrali smo gostujočo tekmo v manjšem kraju na Gorenjskem, pri klubu, ki je letos prvič prišel do tretje lige, prej je igral v tekmovanjih, ki niso pod okriljem NZS (četrti in peti nogometni rang, v katerem je skoraj 70 odstotkov slovenskih klubov, se igrata pod okrilji različnih medobčinskih nogometnih zvez).

Na tekmi je bilo okrog 100 gledalcev, 15 minut pred koncem, ko me je trener že poslal na ogrevanje, se je ob stadion pripeljal avtobus poln razposajenih in glasnih ljudi. Zaslišali so se napevi: "Planica, Planica ..." In takoj je bilo jasno, od kod je avtobus pripeljal. Popoldan se je sicer že nagibal h koncu, toda prišleki so še zmogli nekaj vzklikov v podporo domače ekipe (pomagal jim je tudi voznik avtobusa s hupo), preden se jih je del odpravil v bližnjo gostilno, del pa na tribuno.

Usoda je hotela, da smo mi nekaj minut po prihodu omenjenega avtobusa zabili gol za 0:1. Do konca je bilo še deset minut. Trener me je poslal v igro. Skušal sem pomagati moštvu, kljub kratki minutaži sem se povsem zadihan trudil in po zadnjem sodniškem žvižgu sem lahko skupaj s soigralci zmagoslavno dvignil roke v zrak. Naši tekmeci, ki so nas pod vznožjem prekrasnih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp sprejeli zelo lepo, so nam čestitali, mi pa smo si privoščili nekaj slavja.

V soboto zvečer sem bil vesel kot že dolgo ne. Soigralec, ki mi je bil na tekmi najbližji po starosti, je pet let mlajši od mene, večina fantov pa je še precej bolj rosnih let. Nekateri so se rodili, ko sem jaz že zaključeval osnovno šolo. A dvomim, da je bil v soboto kdo tako zadovoljen kot jaz. 

Kakorkoli, v dobrem razpoloženju sem si privoščil krajši nočni izlet. Ne zgodi se pogosto, a tokrat je bila energija prava. Med enim od pogovorov v lokalu so za sosednjo mizo sedeli fantje, že po oblačilih sodeč ljubitelji moto športa. Tu in tam so mi na uho prišle besede "Hamilton", "Mercedes", "Ferrari", malce kasneje pa "Márquez", "Rossi", "Honda" ... Naslednji dan se je namreč začela sezona v dveh najbolj odmevnih bencinskih športih. Če formula 1 in motoGP pretekli konec tedna še nista bili deležna večje pozornosti, pa se bo to po zaključku zimskih radosti gotovo spremenilo. Slovenija namreč premore veliko tistih, ki jih privlačijo vratolomna prehitevanja in visoke hitrosti. 

V nedeljo me je čakalo dežurstvo na Žurnalovi spletni strani. Dan se je začel z VN Avstralije, nadaljeval s poleti v Planici, zvečer sta prišla na vrsto VN Katarja in reprezentančni nogomet. Med delom sem večkrat pogledal skozi okno in ob popoldanski razjasnitvi je na ulici in v bližnjem parku mrgolelo otrok. Eni na kolesih, drugi z različnimi žogami pod pazduho, zraven mamice in očetje na rolerjih. Zvečer so na plan prišli tekači. Skratka, celoten dan je bil pravi športni festival.

Ni zgolj nekaj postranskega

Ob omenjenih prizorih in ob občutkih preteklega dne se je začel rojevati ta komentar. Izjemna geografska pestrost naše države in lokacija na stičišču južne, srednje in vzhodne Evrope skrbita za to, da so Slovencem le redki športi povsem tuji. Bližina gora, morja, gozdov ali ravnic nas usmerja v raznoliko fizično dejavnost. Imamo vrhunske zimske športnike, kolesarje, nogometaše, košarkarje, rokometaše, hokejiste, atlete, plavalce, veslače, judoiste, jadralce, plezalce, padalce, balinarje ... Slovenci in Slovenke so dosegali izjemne uspehe v gimnastiki, tenisu, različnih borilnih športih, motokrosu ... Vsa ta pestrost vodi k razdrobljenosti in posledično imajo številni klubi na voljo manj sredstev, kot bi si zaslužili. A to naj tokrat ostane v drugem planu. 

Želim poudariti, da ima šport v življenju povprečnega prebivalca Slovenije veliko vlogo. In vem, so bolj pomembne stvari. Svetovna ekonomija, politika, vojne iz ideoloških ali finančnih razlogov, kršenje človekovih pravic, vse večja agresivnost in nečimrnost posameznikov, izgubljenost v poplavi informacij ... Vse to nas sili k razmisleku o številnih stvareh, toda človek mora vendarle živeti svoje življenje. Kot študentu mi pretresanje smotrnosti te ali one dejavnosti ni bilo tuje, toda šport se mi nikoli ni zdel nekaj nepomembnega.

To pa preprosto zato, ker šport, čeprav na nek način beg od realnosti, ustvarja realna čustva, prelomne trenutke, ekstazo in travme. Človek vendarle ni zgolj racionalno bitje, podvržen je emocijam. Ko je moj sinček videl posnetek našega sobotnega srečanja in svojega očeta v dresu njemu ljubega kluba ... Tiste iskrice v očeh ne morem preliti na papir, za to bi potreboval besedno spretnost kakšnega vrhunskega poeta. Sčasoma bo mali vedel, da gre za ligo, ki jo ne spremlja veliko ljudi ter da so Real Madrid, Barcelona, Liverpool in Bayern München na drugem nogometnem planetu, toda zaenkrat je njegov oče junak. Z mojimi odhodi na treninge, ki jih pred tem ni bil vajen, je prišel do spoznanja, da se je treba za športni uspeh potruditi, da je treba žrtvovati čas in energijo, se prilagoditi drugim. Vsekakor stvari, ki koristijo tudi v drugih sferah življenja.

Če bo več mladih vključenih v rekreativne in amaterske športne dejavnosti, bomo imeli bolj zdravo populacijo (kar prinaša dolgoročno sprostitev za zdravstveno blagajno), bolj produktivne državljane in ljudi, ki so pripravljeni vlagati v svojo skupnost, posvetiti svoj čas nekemu skupnemu projektu. V današnji dobi, ko individualizem vse bolj stopa v ospredje, tega potrebujemo še več kot prej. 

Uspešne koncepte iz športnega treniranja pri motiviranju in oblikovanju svoje delovne sile uporabljajo najbolj prepoznavna svetovna podjetja, uspešen športni klub pa je lahko generator delovnih mest, socialno središče nekega naselja, vir ponosa in negovalec tradicije. 

Še nekaj o prepoznavnosti naše dežele, o kateri je bilo pogosto veliko govora. Verjemite, da je precej več ljudi prvič slišalo za Slovenijo, ko se je ta leta 2002 prvič uvrstila na nogometno svetovno prvenstvo, kot pa ob vseh predhodnih obiskih naših pomembnežev v Beli hiši, Kremlju, Vatikanu ali nemški kanclerski palači. Politiki se z razlogom radi kažejo na množičnih športnih prireditvah, redke športnike boste videli na političnih shodih.

Vse to lahko naslednjič odgovorite nekomu, ki bo podcenjeval šport in njegove učinke na družbo, ki bo v njem videl nekaj postranskega. Naj nam vsa pozitivna energija, ves boj in predanost, ki se vsak dan kažeta na različnih treningih in tekmah, dasta zagon za spopad z izzivi na drugih področjih. V Sloveniji je dovolj ljudi s talentom in voljo, da spremenijo svet na bolje.

Živel, šport!

žoga igrišče | Avtor: Profimedias Profimedias

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.