Slovenija
51 ogledov

Levim ni nič lažje kot desnim

Miha Lobnik, sociolog, je kot gejevski aktivist ustanovil Društvo Legebitra. (Fo Žurnal24 main
Miha Lobnik. Po razpravi o družinskem zakoniku: "Posvojitev sama po sebi ni nič naravnega."

Zakaj je slovenska parada ponosa tako skromen dogodek, rezerviran za aktiviste? Ne bi bilo bolj smiselno, tako kot v tujini, iz tega narediti velike zabave za širše množice?
Ne morem se strinjati, da bi bil to skromen dogodek. Deset let slovenskih parad ponosa  je v Vzhodni Evropi velik dosežek. Dejstvo pa je, da pri nas parade nastajajo iz gejevsko-lezbičnega gibanja, in ker smo majhna država, tu komercialni gejevsko-lezbični sektor ne uspeva na podoben način kot v velemestih na Zahodu.

Antropologinja Vesna V. Godina je v tem trenutku še proti posvojitvam, saj pravi, da slovenska družba za to še ni zrela – da počakajmo še 15 let, prakticirajmo istospolne poroke, v tem času pa lahko družba dozori. Se strinjate?

V tem pogledu se z znano antropologinjo ne strinjam. Za nekatere pač nikoli ne bo pravi čas. Po drugi strani je dejstvo, da v Sloveniji že živijo istospolne družine z otroki. Tako se mudi predvsem zaradi otrok, ki v teh družinah že odraščajo, hodijo v šolo, nimajo pa vseh pravic, ki jih imajo otroci iz družin, kjer sta starša različnega spola.

Koliko istospolnih parov si dejansko želi posvojiti otroka, koliko izmed teh pa se bo odločilo za drugo pot – dogovor z osebo, ki jim bo rodila otroka zunaj zveze oziroma s tako imenovano nadomestno materjo?
Na to je številčno zelo težko odgovoriti, ker takega vpogleda v načrte gejevsko-lezbične populacije nima nihče. Smo pa v Sloveniji videli, da imamo že vsaj dva gejevska para, ki sta otroka posvojila v tujini in ki jima je tuje, nato pa še naše sodišče priznalo status staršev in družine. Ob tem ocenjujemo, da imamo v Sloveniji vsaj še sto otrok, ki živijo večinoma v istospolni lezbični skupnosti.

Islandska premierka se je v teh dneh poročila s svojo partnerico. Ste to kaj spremljali?
Moram priznati, da to prvič slišim prav od vas. Je pa v drugih državah precej vidnih politikov, ki živijo s partnerji v istospolnih zvezah. Denimo nemški zunanji minister in nekaj britanskih ministrov. V zahodni razviti Evropi, kamor se sicer uvrščamo, je neskrivanje svojega partnerskega življenja postalo del vsakdana.

Bi v Sloveniji družba hitreje postala strpna, če bi tudi znani Slovenci, denimo politiki, športniki in estradniki, stopili iz omare, javno priznali svojo homoseksualnost in prenehali živeti dvojno življenje?
Drži, da so v družbah, ki jih štejemo za napredne, veliko vlogo odigrale javne osebnosti iz sveta kulture, zabave, medijev in politike, ki so tudi o tako osebni okoliščini bile pripravljene spregovoriti. Pravzaprav živimo v paradoksalnem svetu, ko po televiziji spremljamo življenje z moškim poročenega Eltona Johna ali lezbijke Martine Navratilove, medtem ko so v Sloveniji verjetno zaradi njene majhnosti in bolj provincialnega vzdušja ljudje okoli tega precej bolj previdni oziroma nevidni. Aktivizem ni nikoli razkrival posameznikov in posameznic, saj je obveljalo prepričanje, da gre za zelo občutljive osebne okoliščine. Upam, da bo kmalu dozorel čas, ko bomo lahko nekateri tudi v nedeljskih družinskih oddajah spregovorili o tem, kako in s kom živimo.

Zakaj toliko dvigovanja prahu okoli porok in otrok? Saj tako ali tako čedalje več Slovenk in Slovencev živi v zunajzakonski zvezi.
Vprašajte tiste, ki jih moti, da bi tudi geji in lezbijke imeli iste pravice. Za pare, družine in njihove otroke pa je pravna varnost pomembna. Otroci ne smejo imeti manj pravic samo zato, ker odraščajo v istospolnih družinah.

Kdo je nestrpnejši – vi ali vaši nasprotniki?

Mislim, da je v osnovi napačno deljenje ljudi na vaše in naše. Mi nismo nasprotniki ljudi, ki so proti družinskemu zakoniku, in upam, da tudi tisti, ki so proti družinskemu zakoniku, niso naši nasprotniki. Dejstvo pa je, da se razhajamo v stališčih. Mi menimo, da upravičenost istospolnih družin in partnerskih skupnosti do istih pravic, kakor jih zdaj poznamo v zakonskih zvezah, nikakor ne bi škodila tradicionalnim zakonskim zvezam. Medtem ko oni menijo, da bi jim s tem nekaj odvzeli, mi mislimo, da nam vsem škodi predvsem neenakopravnost.

Malo se govori o nasilju v istospolnih zvezah. Je možno, da ga ni ali se o njem zgolj ne govori?

Trditi to bi bilo preveliko poenostavljanje. A glede na to, da se razen o predsodkih o realnih vprašanjih istospolnih zvez zelo malo odkrito govori, je tudi ta tema še tabu.

Bi se politično opredelili za levičarja?

Politično bi se opredelil predvsem za človekove pravice, za pravno državo in za enakopravnost ljudi, ne glede na njihove osebne okoliščine.

V Sloveniji se večinoma homoseksualnost povezuje z levo politično opcijo. Kako pa se geji na desnici spopadajo s skrivanjem svoje spolne usmerjenosti?
Čeprav nisem član nobene politične stranke, se ob izbiri med levico in desnico seveda opredeljujem za levičarja. A to ne pomeni, da so vsi gejevski in lezbični aktivisti istih svetovnih nazorov in si delijo prepričanje o vseh vidikih življenja. Nikakor. Tako kot v Sloveniji nimamo deklariranih gejev na desnici, jih nimamo niti na levici. Kot vidim, tistim z levice ni nič lažje kot onim z desnice.

Zakaj tako zelo odklanjate razloge proti posvojitvi otrok? Saj je vendar res, da imajo otroci po bioloških zakonih mater in očeta, torej raznospolna partnerja.
Posvojitev otrok ni sama po sebi nič naravnega. Včasih je za otroke, ki so že odraščali v istospolni partnerski skupnosti, pa so iz različnih razlogov starše izgubili, bolj smiselno, da so posvojeni v istospolni partnerski skupnosti. Ne gre za to, da se ne bi strinjali, da je večina otrok sicer spočetih v odnosu med moškim in žensko. Vendar po drugi strani spolna usmerjenost ljudem ne preprečuje, da bi bili dobri starši. Spolna usmerjenost in starševstvo se ne izključujeta. Da nekdo postane starš, je dovolj en spolni odnos, v nekaterih primerih pa še to ne. Da je nekdo dober starš otroku, pa mu ni treba biti biološki starš. To posvojitve vedno znova dokazujejo, mar ne?

Bi odpustili piscu nestrpnih grafitov, če bi videli, da se resnično kesa?

Ne glede na to, kaj si sam mislim o posameznikovem verskem prepričanju, njegovi nacionalnosti ali barvi polti, si nikoli ne bi drznil na podlagi kakršnekoli njegove okoliščine sklepati o njem ali njej kot človeku. Kaj šele na podlagi tega izražati sovraštvo. Tistim, ki jih strah pred istospolno usmerjenimi tako zaznamuje, da ga morajo neprestano tudi izražati, bi zaželel, da bi lahko zaživeli tudi brez takih dejanj. Morda še to, da bi bili v nekem drugem življenju tudi oni sami "pedri" in bi to lažje sprejeli.

Zaradi žaljivih komentarjev smo možnost komentiranja izklopili.