Slovenija
4 ogledov

Minute, ko sta ga ohranjala pri življenju, so se vlekle kot ure

Urban Korošeč in Martin Fevžer
1/2
Policijska uprava Celje
Celjska policista julija nista dopustila, da bi mladenič, ki sta ga našla v mlaki krvi, umrl. Brez njune vztrajnosti in prisebnosti bi izgubil življenje.

Martina Fevžerja in Urbana Korošca so julija poslali na pomoč mladeniču, ki naj bi poskušal storiti samomor. Ob vstopu v stanovanjsko hišo, kjer mladenič domuje, sta nesrečnika našla nezavestnega na tleh v mlaki krvi.

"Občutke  je težko opisati. Ko sva zagledala prizor, je bil grozljiv, ampak to moraš zanemariti in delati tisto zakaj si prišel na kraj. Preveriti ali je oseba dejansko mrtva, kot je bilo javljeno ampak šok, oseba je bila živa, še vedno je krvavela iz vratu, takrat pač veš da moraš pomagati in tako sva pričela z reševanjem in nudenjem prve pomoči do prihoda reševalcev," opisuje Fevžer.

Prišel je k zavesti in nameraval dokončati

Preverila sta utrip srca in mladeničevo dihanje, pri tem pa je mladenič spet prišel k zavesti. A njegov obup nad življenjem je bil očitno vendarle premočan. Mladenič si je takoj ponovno poskušal vzeti življenje, česar njegova rešitelja nista pričakovala.

"O tem nisva razmišljala, saj takoj odstraniš nevarne predmete. Med reševanjem pa naju je navedeni prosil, naj mu pomagava in dokončava, kar je sam začel."

Policista sta kljub temu reagirala izjemno prisebno, zaradi česar mladenič sploh ni več imel priložnosti, da bi dokončno končal svoje življenje.Časa za razmišljanje ni bilo.

"Tudi strah tedaj ni bil prisoten, je bil pa ob tem, ko sva preverjala pulz in je oseba prišla sama k zavesti, neprijeten občutek ali nama bo uspelo človeka obdržati pri življenju, da nama ne bo umrl na rokah. Ob tem si sam nemočen, saj je oseba izgubil veliko krvi, ki je pa brez zdravniške pomoči ne moreš nadomestiti," dodaja Fevžer.

Slabe namene sta mu preprečila, ga poskušala čimbolj umiriti, mu začasno ustavila krvavitev s pritiskanjem na globoko ureznino na vratu.

Minute dolge kot ure

Skoraj pol ure sta policista vztrajala in napela vse moči, da bi mladenič izgubil čimmanj krvi. Te minut, pravi Fevžer, so se tedaj vlekle neverjetno dolgo, medtem, ko sta čakala na reševalce, ki sta jih poklicala že takoj ob prihodu na kraj.

"V dani situaciji si prepuščen samemu sebi in veš, da je potrebna zdravniška pomoč, ki pa je ni.  Na kraju čakaš na pomoč, te minute so se zdele zelo dolge. Imel sem občutek, kot da vse traja vsaj uro in pol, čeprav je od najinega prihoda do prihoda reševalcev minilo le okoli 20 do 25 minut."

Zahvala za rešeno življenje

Policista bi brez pomisleka ravnala enako, če bi se znašla ponovno v podobni situaciji. Največje priznanje, da sta ravnala edino pravilno, pa jima je podaril prav mladenič, ki sta mu rešila življenje. Prišel se jima je osebno poklonit.

"Ob snidenju se je zahvalil, za to kar sva storila, prav tako tudi njegovi bližnji. Zahvalil se je z stiskom roke in nasmeškom. Njegova družina pa se nama je zahvalila tudi pisno," pravi Fevžer.

Največ pa sta policista z dejanjem dokazala sebi. "To je nedvomno zadovoljstvo, saj vem da sem naredil dobro delo. Sprejel sem svoj poklic, da bi pomagal ljudem, ko ti ne vidijo izhoda in se obrnejo na nas. Čeprav mnogi v policiji vidijo le slabo."

Da sta rešila življenje, se jima zdi samoumevno in zato sebe nimata za junaka. Kdo pa je potem zanju junak? "Vsi ljudje, ki preživijo mesec z minimalno plačo," odgovarja Fevžer.

Ne razmišljata veliko

O razlogih, ki so mladeniča privedli do obupa oziroma o razlogih zato, da sta bila policista sploh klicana na pomoč, nista po dogodku nikoli posebej razpredala. Dogodek sprejemata, ga spoštujeta, razlogov zato, da bi se vse skupaj lahko končalo precej bolj tragično, pa ne obsojata.

"O dogodku ne razmišljam veliko, razen o tistem, kar je nujno potrebno. Sem se pa moral vrniti na kraj, kjer sem opravil razgovor z mladeničem. Za razloga, zakaj je to storil, sem izvedel oziroma sklepal iz razgovorov z njim in domačimi. Posledice, ki bi lahko nastale, bi bile težke
za domače, pa tudi za naju. Težko je že, ko veš, da je ob prihodu na kraj reševanja oseba živa, da pa bi lahko zaradi stopnje poškodbe podlegla, čeprav se trudiš, da bi jo obdržal pri življenju. Na srečo se je dogodek srečno končal, tako da o črnem scenariju nisem razmišljal," zaključi Fevžer.

 

 

 

Komentarjev 3
  • Izudin 17:09 20.januar 2015.

    Očitno si spregledal. "Ob snidenju se je zahvalil, za to kar sva storila, prav tako tudi njegovi bližnji. Zahvalil se je z stiskom roke in nasmeškom. Njegova družina pa se nama je zahvalila tudi pisno," pravi Fevžer. Torej si je ...prikaži več opomogel, če je imel nasmešek na obrazu. Za vsakim dežjem pride sonce. Sicer pa kar ganljiva ta zgodba, tudi policisti imajo srce, saj so samo ljudje. Res pa niso vsi takšni, vseh sort se jih najdi, kot nasplošno kjerkoli v družbi.

  • zkvazdjkrregistracijozahtevate 15:00 20.januar 2015.

    Lepo in prav ampak kaj pa je zdej s tem mladeničem..a si je uspel uredit življenje? a je srečen? res me zanima

  • bububu12 13:51 20.januar 2015.

    čestitam! mislim, da bi morala naša družba kot celota veliko bolj spoštovati in ceniti poklic policista. Ne morejo se vsi poklici meriti glede na izobrazbo niti na všečnost stvari, ki jih opravljajo. Saj kazni so v našo korist, če pa ...prikaži več ne bi bile visoke, pa pravil noben ne bi spoštoval in upošteval.