"Maj je udaren mesec," pravi Saša Perčič iz Tcollege Slovenija. "Posamezniki na koncu lovijo ocene za doseganje boljšega uspeha. Med njimi je veliko takih, ki bi se radi vpisali na šole, kjer je omejitev, najdejo pa se tudi taki, ki čez leto niso delali in bi radi popravili ocene."
Inštrukcij ne iščejo zgolj tisti, ki se borijo za pozitivno oceno. David Lukman iz D&S Inštrukcije pravi, da je razmerje med tistimi, ki bi radi višjo oceno, in tistimi, ki želijo imeti pozitivno, približno petdeset proti petdeset. Tam, kjer je zahteven program, je največ povpraševanja, tudi če učitelji učijo dobro, meni Lukman. "Ključna spremenljivka niso slabi ali dobri učitelji, ampak koliko zahtevajo," poudarja.
Osnovnošolcev več kot pred nekaj leti
Perčičeva pravi, da je pri njih razmerje med osnovnošolci iz zadnje triade in srednješolci, ki potrebujejo inštrukcije približno petdeset proti petdeset. Lukman opaža, da se je v zadnjih nekaj letih spet nekoliko povečalo število osnovnošolcev, ki potrebujejo inštrukcije. To je namreč upadlo po ukinitvi eksternega preverjanja znanja v osnovni šoli.
Med osnovnošolci je po Lukmanovi oceni 40 odstotkov takih, ki nimajo ali predznanja ali smisla za predmet. Nekateri, ki pridejo na inštrukcije, imajo učne težave, drugi si želijo boljšo oceno. Na zadnje so tu še tisti, ki so med letom premalo delali, a je takih po njegovih besedah manj, kot ljudje mislijo. Med razlogi, za kaj posamezniki iščejo inštrukcije, navaja tudi šolski sistem in način življenja. "Ve se, da veliko ljudi hodi na inštrukcije in da tako pač je, zato se za to možnost odločijo še drugi," pravi Lukman.
"V Sloveniji je to tabu"
"Opažam, da je v Sloveniji investicija v izobraževanje tabu. Mnogi menijo, da bi moralo zadostovati to, kar dobijo v šoli. Sama vidim inštrukcije kot investicijo v znanje in izobraževanje. Znanja ti nihče ne more vzeti in vedno ga lahko unovčiš," pravi Perčičeva.
Lukman poudarja, da inštrukcije niso slovenski izum, čeprav ima mogoče kdo tak občutek, in da tudi v tujini poznajo takšen način učenja. So pa v tujini veliko bolj pripravljeni seči v žep za takšne usluge.
V Veliki Britaniji število staršev, ki svojim otrokom najamejo inštruktorja, raste. Po podatkih časnika The Guardian je število otrok, ki so imeli inštrukcije, naraslo z 18 odstotkov leta 2005 na 25 odstotkov leta 2015. V Londonu je bila ta številka še višja, in sicer 44 odstotkov leta 2015 v primerjavi s 34 odstotki leta 2005. Za eno uro inštrukcij naj bi bilo treba odšteti med približno 30 in 45 evrov na uro.
V raziskavi Slovakinje Martine Kubanove (Private Tutoring: Rising in the Shadows) iz leta 2012 lahko preberemo, da je po letu 2000 inštruiranje v porastu v številnih evropskih državah. Starši v Nemčiji in Franciji naj bi skupno na letni ravni porabili več kot milijardo evrov za dodatne ure inštrukcij. Raziskava je pokazala, da naj bi bile inštrukcije najbolj razširjene v južni Evropi, še posebej v Grčiji, na Cipru in Malti. Sledijo srednje in vzhodno evropske države. Edina izjema so skandinavske države, kjer inštrukcij praktično skoraj ne poznajo.
Milijarden posel v Aziji
Še bolj razširjene kot v Evropi pa so inštrukcije v Aziji. Študija Azijske razvojne banke (ASB) iz leta 2012 je pokazala, da povpraševanje po tovrstnih storitvah izjemno narašča. Po njihovih podatkih ima 90 odstotkov osnovnošolcev v Južni Koreji inštruktorja. V Hongkongu ga ima 85 odstotkov srednješolcev, medtem ko jih je v Kazahstanu takih 60 odstotkov. Raziskava je pokazala, da so Japonci za takšne ure leta 2010 namenili 12 milijard dolarjev.
dezurni@zurnal24.si
Kaj pa če bi namesto šole potem država rajši dala lepo kupončke, katere lahko izkoristiš za tiste inštrukcije / znanje, ki te direktno zanimajo? Pač toliko in toliko inštrukcij lahko izkoristiš na račun države, ostalo plačaš sam. Predlog pač.