Slovenija
2 ogledov

Otroška nahrbtnika sta mu dala dodatni zagon

junak Saša Despot
Celjski policist ni dopustil, da bi požar povsem uničil večstanovanjsko hišo, mimo katere se je maja lani sicer peljal povsem naključno.

Maksimilijanu Golenaču je pot med sicer povsem običajno vožnjo presekal gost dim, ki se valil iz hiše, mimo katere se je peljal.

"Najprej sam pri sebi niti nisem doumel dima, ki se je valil skozi okno in iz zračnika kuhinjske nape. Ko sem se že zapeljal mimo objekta, pa sem v vzvratnem ogledalu ponovno pričel opazovati in razmišljati, ali je možna kakšna druga logična razlaga ali gre dejansko za požar. Ker se še nisem dovolj prepričal, sem se v bližnjem krožišču obrnil in zapeljal nazaj. Takrat ni bilo več dvoma, da gre za požar. Dim je povedal vse," opisuje Golenač.

Rešil je dom starejši gospe, ki živi sama

Golenačev občutek za to, da nekdo potrebuje njegovo pomoč se je še dokončno potrdil, ko se je pripeljal na kraj požara.

"Ob prihodu do objekta je zunaj stal nekoliko starejši stanovalec, ki sem ga takoj vprašal, če je do požara prišlo v njegovem stanovanju in ali je kdo notri. Pojasnil je, da v njem živi starejša gospa, ki pa je po navadi sama doma. Z vstopom v stanovanje  ni bilo težav, saj so bila vrata samo priprta. Kaj posebno razmišljal niti nisem, vse se je dogajalo skoraj kot po nekem scenariju…najprej klic na 113, na 112 nisem dobil linije, nato pa sem se usmeril predvsem v gasilne aparate v bližini, ki pa na žalost niso delovali, in nato kako zadevo speljati najbolj varno zase ter ostale," dodaja.

Najprej pogasil, preiskal prostor, nato še prezračil

Zaradi gostega dima, ki je že povsem napolnil stanovanje, je med drugim odprl okna in preveril, ali se v katerem od prostorov nahaja še kdo, saj je v kuhinji ob tem opazil dve šolski torbi.

"Vseskozi sem razmišljal, kako vso to nevarnost čim bolj izničiti, zato tudi nisem zračil prostora dokler nisem pogasil požara. Tudi gašenje sem opravil tako, da sem se skril za vrata v kuhinjo in izza vrat vrgel vodo na štedilnik. Domneval sem namreč, da je na štedilniku ostalo olje. Pred tem sem sicer iz stanovanja odstranil plinsko jeklenko. Glede na to, da sem v stanovanje vstopil vsaj trikrat ali štirikrat, saj sem iskal lastnico stanovanja, sem si ga lahko nekoliko ogledal in nisem čutil nekega pretiranega strahu, da bi se požar razširil in bi ostal ujet, saj sem bil že dokaj dobro orientiran." 

Za pol ure so ga priklopili na kisik

Ob tej trdni nameri, da poskuša rešiti vse kar bo le mogoče, pa je Golenač pozabil nase in ogrozil celo lastno zdravje. Pravi sicer, da so se mu v glavi odvrtele tudi morebitne posledice. A le za kratek trenutek.

as v takšnih situacijah teče zelo hitro, Meni se je sicer zdelo, da vse skupaj traja le nekaj minut, ampak je bilo malo dlje. Nadihal sem se ogljikovega monoksida in sem bil potem po zdravniškem pregledu približno pol ure priklopljen na kisik."

Rešuje tudi v prostem času

Na gašenje požara se je podal v svojem prostem času. Zaveda pa se, da marsikdo na njegovem mestu ne bi zbral zadostnega poguma, da bi ravnal podobno, četudi bi si želel, kar se mu zdi povsem razumljivo in človeško.

"Ob mojem prihodu pred stavbo sta bila denimo zunaj, kot že rečeno sosed in še ena, prav tako nekoliko starejša gospa. Opazili so, kaj se dogaja, vendar pa je bila pri njih prisotna tolikšna panika in strah, da so vsi zapustili objekt in ostali zunaj. Ne vem, kaj se je dogajalo potem zunaj, a v samo notranjost stavbe ni prišel nihče. Mislim, da nihče ni pristopil na pomoč zaradi gostega dima, saj je bil celo skupni hodnik pred stanovanjem, kamor sem hodil vdihavat bolj čist zrak med pregledom stanovanje, gosto zakajen in se zato ni videlo praktično nič."

Najbolj sta ga "stresli" šolski torbi

Če bi se v podobni situaciji znašel ponovno, bi ravnal povsem enako. Strah pa je pri njem očitno povsem zamenjala mešanica adrenalina in močne volje, da iz stanovanja ne odide, dokler to ne bo res povsem varno. Precej lažje pa mu je bilo že po temeljitem pregledu stanovanja, ko se je dokončno prepričal, da v njem ni nikogar.

"Mislim da ne morem govoriti ravno o strahu, prej o nekakšnem stanju večje pazljivosti. Mene je dejansko najbolj streslo, ko sem v kuhinji za mizo našel dve šolski torbi. Torbi sta morali pripadati zelo majhnima deklicama. Takrat so dogodki dobili novo hitrost, odločil sem se, da razbijem okno v kuhinji, da sem lahko čim prej pregledal notranjost. Vedno po stresni situaciji podoživljam dogodke šele, ko se umirim. Preje ne, saj šele takrat najbrž razmišljaš tudi o najslabšem možnem razpletu," še opisuje Golenač.

Junak pa res ne

Lastnica stanovanja, ki ji je Golenač rešil dom, enako kot njenim sosedom, do katerih bi se požar sicer lahko razširil ali celo povzročil pogorišče, se mu je takoj prišla zahvalit za tolikšno nesebično pomoč.

"Prišla me je pogledat, ko sem bil v reševalnem vozilu priklopljen na kisik in se mi je zahvalila." Tedaj je še močneje začutil, da je ravnal edino pravilno.

Ne glede na to, da je s tem dokazal tako občutek za solidarnost in pomoč drugim kot tudi neizmerni pogum, pa svojega dejanja ne dojema kot junaštvo.

"Ne, nimam se za junaka. Naredil sem samo to, kar si želim, da bi se zgodilo meni,če bi se znašel v takšni situaciji. Da mi nekdo pomaga. V našem delu so takšne in podobne situacije dokaj pogoste, zato se tudi hitro pozabi na takšne dogodke. Ne rešujemo vedno življenja in premoženja državljano, včasih je dovolj, da storiš nekaj in pomagaš ali pa rešiš sodelavca. Takšne in podobne situacije, zato postanejo nekakšna vsakodnevna rutina," zaključi opis svoje reševalne akcije dolgoletni policist.