Where Is My Mind, pesem skupine Pixies ...
Ta komad je bil v promocijskem videu za knjigo in se mi zdi primeren.

Za vas ali za knjigo?
Zame in za glavnega junaka knjige.

Ste že, preden ste začeli pisati, vedeli, da bo šlo za trilogijo?
Ne, pisal sem jo kot samostojno knjigo, ampak sem jo hotel čim prej izdati. Ni se mi dalo več pisati in sem si rekel, ok, jo bom pač razdelil na tri dele. Za drugo knjigo je osnutek že napisan, ampak jo je treba še malo razširiti.

Se vam zdi pošteno, da knjigo napišete v treh delih? Tudi posamezni deli trilogij imajo konce ...
Saj ima tudi ta nekakšen konec.

Ampak tak, da ni nič jasno ...
Tako je prav. Tudi pri kakšnem filmu Davida Lyncha ti ni nič jasno. Drugi del je bolj znanstvenofantastičen, tako kot Matrica, prvi bolj filozofski, tretji del pa je akcija.

Zakaj je dogajanje romana postavljeno v Ameriko?
Ker bi bilo brezveze, če bi se dogajalo v Ljubljani in bi se sprehajali po Prešercu, tip pa bi hodil na Fakulteto za družbene vede (FDV).

Kaj pa je narobe s tem? Saj se tudi v Ljubljani lahko pretepaš in zadevaš?
Rad bi se distanciral od tradicionalne cankarjanske književnosti, kjer so neke kmečke zgodbe. Pa tudi če so urbane, so bolj o socialnih stiskah. Kot Kruh in mleko - eno uro in pol poslušaš zvok žlice, kako udarja ob krožnik. Knjiga je bila že na začetku zastavljena globalno, da bi se prodajala tudi po Ameriki in Evropi, zato sem dal mesto, ki je bolj zanimivo.

Pri tej knjigi imam včasih občutek, da je že prevedena iz angleščine ...
Ne, ni. So me tudi že obtožili plagiatorstva. Zastavljena je bila za angleščino.

Zakaj je potem niste napisali kar v angleščini?
Če pridem v Ameriko kot neznani avtor, ki ni nič naredil, nisem nič dosegel, če pa pridem kot nekdo, ki je tu prodal več knjig kot Dan Brown, potem bodo pa že rekli, kdo pa je ta.

Potem je vaš cilj dejansko, da prehitite Dana Browna?
Ja, on je v Sloveniji prodal 80 tisoč izvodov Da Vincijeve šifre, jaz jih bom 100 tisoč. Mogoče malo optimističen cilj, ampak ...

Cele trilogije ali ene knjige?
Ene knjige. Saj potem bodo kupovali tudi drugi in tretji del.

Začeli ste z naklado 500 izvodov ...
Začel sem s 500, ampak še preden sem imel knjigo v rokah, sem prodal skoraj celo naklado distributerjem, tako da bo naslednja naklada 1000 ali 1500, potem bodo pa počasi sledili že prevodi.

(Foto: Dejan Mijovič)

Tistemu, ki mu je jasno, kako deluje internet, da sam gor stvari. To je najboljša reklama. Ko bo knjiga 1. marca šla v knjigarne, bodo ljudje vsaj približno vedeli, za kaj gre. Koliko ljudi pa sploh bere knjige na računalniku. Vsi bi radi imeli knjigo za na plažo.

Rekli ste, da je to knjiga za na plažo. Potem nimate ciljev, da bi napisal takšno knjigo, ki ni za na plažo?
Takšna bo naslednja. Še pred drugim delom te knjige bo izšla moja avtobiografija o manični depresiji, za katero sem že napisal približno 35 strani. Še nihče v Sloveniji ni napisal osebne zgodbe o tem, kako je doživljal manično depresijo. To bo po mojem hit. Ni takšna knjiga, ki bi jo kdo kupil za božič, si jo bo pa vsak želel prebrati, sploh ker je veliko Slovencev depresivnih.

Kaj pa manično depresivnih?
Mislim, da od pet do sedem odstotkov.

Ste manično depresivni od otroštva?
Ne, nekaj let. Dosti sem se ukvarjal z meditacijo in sem dovzeten za te zadeve, tako da me je odpičilo. Pri meni je bilo kar hudo, bledlo se mi je in sem izgubil stik z realnostjo. Je pa tako, da bi bilo, če ne bi imel tega, življenje dolgočasno. Ne predstavljam si, da bi hodil v službo, šel domov in potem gledal televizijo.

O monotonem življenju ste pisali tudi v knjigi. Je to res tako grozno?
Zame ja. Zame je povprečno, monotono življenje zelo dolgočasno.

Potem vam je v bistvu bolj všeč, da imate manično depresijo in da ni tak dolgčas ...
Absolutno.

Kako se pa to dobi?
V lekarni ne (smeh). Lahko jo dobiš zaradi čustvenih pretresov, lahko je pogojeno gensko. Ko sem šel narazen s punco, me je pahnilo v depresijo, manije pa so se pojavljale že prej.

Zdaj potem jemljete tablete?
Zdaj imam stabilizatorje razpoloženja in antidepresive, tako da sem kar v redu.

Potem zdaj niste ne manični ne depresivni?
Mogoče sem malo maničen, ampak se kontroliram in ni tako hudo, kot bi lahko bilo. Je pa tako, najprej se upiraš tabletam in te spravijo v norišnico, kjer te nafilajo z močnimi pomirjevali.

So vas spravili v Polje?
Ja, v Polju sem bil dvakrat in ni bilo luštno, ker si tri dni privezan na posteljo in se ne moreš niti premikati. Šopajo te z injekcijami in je malo bedno. Potem traja kake pol leta, da se telo očisti vseh zdravil, je pa to spet ena izkušnja, o kateri lahko pišeš. Tam sem spoznal kup ljudi, ki nekaj pišejo. Eden od njih bo pri meni zdaj izdal knjigo. To so ljudje, ki popolnoma drugače doživljajo svet in potem kot taki lahko kaj naredijo. Itak sem rekel, da bom v Sloveniji poskusil ustanoviti skupnost posebnih ljudi, ki bi delali dobra dela.

V psihiatrični bolnišnici vas verjetno ni posiljevala nobena medicinska sestra, tako kot se to dogaja vašemu literarnemu junaku?
Da bi jaz vedel, ne, možno je pa vse. Tri dni si čisto odsoten, tako da bi se lahko marsikaj zgodilo. Ampak ne, te pri nas so kar v redu.

Presenetljivo malo v knjigi skačete v psihiatrično bolnišnico. Veliko raje ste v svetu uspešnega pisatelja ...
Ja, te epizode so zelo kratke. Ravno zato, da bralci ne bi takoj dojeli, kaj se dogaja.

Glavnega junaka ste poimenovali po Locku iz serije Skrivnostni otok. Lock je v bistvu prestrašen, nesrečen človek, ki vedno hoče narediti vtis, da ima vse pod nadzorom …
Lock je sicer zelo kul lik, razdvojen, s tem, da bi bil v seriji mogoče Jack. On je lider.

Jack je naporen in misli, da ima vedno prav ...
Jaz vem, da imam vedno prav. Že na faksu sem takoj zanikal teorijo uniformnosti. Če si dovolj močan, lahko trdiš svoje ne glede na to, kaj pravijo drugi. Sploh mi je pa faks, na katerem učijo 30, 40 let stare teorije, popolnoma mimo.

Na katero fakulteto ste hodili?
Na FDV.

Pa ste jo končali?
Ja.

Kljub vsemu? Zakaj?
Na FDV lahko padeš samo po stopnicah, najtežji predmet pa so vrata.

Koliko ste vložili v promocijo knjige?
Dva jumbo plakata staneta 600 evrov, oglas v Mladini 400, ko kupiš slike na Enookih, pride, kolikor pač pride, ampak jaz sem s tem dobil več medijskega prostora, kot če bi naročil reklamo na televiziji.

(Foto: Dejan Mijovič)

Zakaj?
Zato, ker se mi zdi plemenito, da dajo fotografi denar slepim. Letos sem dal 1700 evrov, naslednje leto bom dal pa 10.000.

Ker boste prodali toliko knjig ...
Seveda. Sploh ne dvomim.

Pa se vam ne zdi, da s tem, ko kupujete fotografije kot jabolka na tržnici, manjšate njihovo vrednost? Kam jih boste pa dali?
Ne, večam njihovo vrednost, ker tam ena fotografija ni vredna niti 400 evrov, kaj šele tisoč. Kam jih bom dal, na stene, toliko jih imam, da je zagotovo dovolj prostora še za 50 fotografij.

Kam jih boste pa dali po 10 letih?
V hišo ali v eno od stanovanj. Meni so itak rekli, da bom imel več stanovanj.

Kdo je to rekel?
Šlogar.

Se vam zdi, da lahko dosežete slavo svojega lika?
Lahko jo celo presežem, če bom dosegel slavo Dana Browna, kar pomeni 80 milijonov v svetovnem merilu. Ampak jaz bi jih prodal milijardo. Če so prodali šest milijard izvodov Biblije, zakaj ne bi jaz prodal milijarde. Američani tako ali tako vse pokupijo. Knjigo bom lansiral na Kitajsko, v Indijo, Balkan, Avstralijo. Svet je velik, samo ljudje se bojijo in so zadovoljni, če prodajo 200 knjig. Jaz bom zadovoljen, ko jo bo imel vsak doma.