Zdi se, da razglašeni kulturniki enoten glas dobijo le, ko je treba zaščititi interese njihovega financiranja. Medtem ko se borijo za lastno ministrstvo, so spregledali dejstvo, da jih je država že zdavnaj sistematično potisnila v negotove življenjske situacije, saj so prisiljeni životariti od projekta do projekta. Namesto da bi se povezali z ljudmi, ki so se znašli v podobnih situacijah, denimo študenti, delavci, novinarji in migranti, so lažni občutek umetniške svobode vzeli za privilegij, za katerega se je vredno boriti.

Zamere. Dolžnost države je ustvarjati sistemski okvir in razmere, v katerih se kultura lahko razvija. Če financiraš le uveljavljene avtorje, se mlajši nikoli ne bodo mogli razviti, mi pa bomo ostali brez progresivnih umetniških dosežkov, ki jih prepogosto prepoznavamo šele za nazaj. Čeprav je med poslanci že mogoče začutiti poskuse vrednotenja umetniških zvrsti, v resnici ne obstaja nobeno objektivno merilo, ki bi povedalo, koga je vredno financirati in koga ne. Tudi če v dvorani sedi deset ljudi, to še ne pomeni, da se tam ne ustvarja presežek.

Kulturniki bodo morali prenehati večno taktiziranje, češ, nočem se zameriti nikomur, ker bo čez nekaj let lahko odločal o mojem projektu. Opredeliti se bodo morali tudi do političnih vprašanj. Res je, da je treba pri financiranju uvesti večjo strokovnost in transparentnost (in ukinitev ministrstva ne daje upanja, da se bo to zgodilo), a če pričakujejo, da jih bodo ljudje podprli v njihovih prizadevanjih, bodo morali splezati iz ateljejev in podpreti tudi kakšno stavko delavcev. Solidarnost se ne izkazuje v galerijah.