Koliko ste o Titu pred snemanjem filma vedeli sami?
Prihajam iz protikomunistične družine, tako da Tito pri nas ni bil najbolj priljubljena tema. Spominjam se kulta Tita, o samem Titu pa nisem vedela več, kot so nam povedali v šoli. O njem sem odkrila predvsem dve stvari, ki sta se mi osebno zdeli zanimivi: kako velik državnik je bil in kakšen je bil kot človek – ljubitelj filmov, ki je imel rad glamur, zvezde, hedonistično življenje.

Mislite, da so se ljudje zavedali, kakšen hedonist je bil pravzaprav?
Na neki ravni so se zagotovo zavedali, kako dobro živi, v nekem smislu pa je dopustil tudi, da so dobro živeli drugi, sicer pa mislim, da je bilo dojemanje Tita odvisno predvsem od političnega prepričanja ljudi. Nekateri, ko jim omeniš Tita, pomislijo na Goli otok, nekateri pa na mir.

Koliko filmov ste si ogledali pred snemanjem dokumentarca?
Okoli 300. Vse, kar mi je uspelo najti. Iz teh 300 filmov sem na koncu potegnila okoli 1.500 odlomkov, iz njih pa naredila bazo, po kateri sem lahko iskala odlomke, ko sem montirala film.

Koliko časa je nastajal dokumentarec?
Pet let.

In najboljši partizanski film za vas osebno?

 

Ne bi izpostavila le enega, je pa nekaj filmov, ki so me res presenetili, recimo Veliki in mali, božanski vojni film, ki se ukvarja z individualnim pogumom človeka, ki hoče pomagati nekemu partizanu. Res me je popolnoma presenetil s tem, kako toplo je narejen.

Kako ste prišli do kopij?
Vse filme sem iskala sama, ko je bila končana montaža, pa sem šla do Jugoslovanske kinoteke in Arhiva ter kupila avtorske pravice za vse te odlomke.

Kako pa ste vse financirali?
Težko, zato je vse tudi tako dolgo trajalo. Na koncu sta nas financirala dva sklada v Srbiji in en na Nizozemskem, film je že prodan nekaterim evropskim televizijam, koproducent pa je največ pomagal v postprodukciji.

Zakaj je trajalo tako dolgo, da je nekdo posnel takšen dokumentarec?
Ker je bilo težko. Prva težava je bila ta, da ljudje niso hoteli sodelovati. Kinooperaterja Leko Konstantinovića sem obiskovala zelo dolgo, da sem ga prepričala v intervju, na začetku pa nista hotela sodelovati niti Bata Živojinović in Veljko Bulajić. Poleg tega je eno leto trajalo, da sem dobila dovoljenje za snemanje v Užički ulici, eno leto za dovoljenje, da grem v Titov arhiv, obiskala sem pet arhivov v Evropi, enega v Ameriki in obšla vse arhive na ozemlju bivše Juge.

Kakšen bi bil film brez Leke?
Film je dolgo obstajal brez Leke. Leko sem spoznala le dve leti po tem, ko sem začela delati film, tako da v prvi različici scenarija njega sploh ni bilo. Ko sem ugotovila, da je živ, in ga pregovorila v sodelovanje, pa je počasi postal srce tega filma.

Kaj so Bata Živojinović, Veljko Bulajić in Lek rekli za film?
Lek filma ni doživel, Bulajiću, ki sem mu film pokazala na zasebni projekciji, je bil zelo všeč in je bil poln pozitivnih komentarjev, Bata pa mi je po premieri rekel, da si bo to zapomnil za vse življenje.

Kako je Veljko Bulajić komentiral trditve Bate, da v filmu Bitka na Neretvi pri eksploziji mostu niso uporabili pravega mosta, ki so ga zgradili prav v ta namen?

“

V nekem komentarju je Tito napisal celo, da ima partizanka preveč čiste nohte. Če vidiš osem tisoč filmov, ne moreš biti več amater.

”

Rekel je, da ni bila maketa. Mislim, da bo to ostala urbana legenda in je težko reči, kaj je prava resnica. Maketo so res uporabili, most je bil res porušen, o tem, kaj od tega se vidi v filmu, pa ima vsak svojo predstavo. Bata govori eno, Veljko drugo, ljudje, ki so delali na filmu, tretje, tako da je to namerno ostala skrivnost, je pa res, da so porušili most.

 

Je Veljka izjava Bate jezila?
Če ga je, tega ni pokazal.

Lek je za Tita kot kinooperater delal 32 let. Koliko filmov si je Tito ogledal v tem času?
8801.

Velik del Lekovega dela je bilo iskanje filmskih kopij. Ste kdaj pomislili, da ste sami zaradi tega dokumentarca počeli enako kot on?
Nisem (smeh). Nikoli nisem o tem tako razmišljala, sem bila pa tudi sama tako kot Lek na robu solz, ker nisem našla določene kopije.

Tito je gledal različne filme, še posebno pa je imel rad Johna Wayna.
In Kirka Douglasa. Baje je bil Kirk Douglas Titova prva izbira, da bi ga igral v Sutjeski in ne Richard Burton. Je pa zanimivo, da je Lek Titu pokazal vse, kar je našel, tako da mu je predvajal tudi ruske, nemške, francoske in kitajske filme brez podpisov, samo da bi mu kaj pokazal.

Kaj bi Tito gledal danes?
Ne vem, rad je imel vojne filme, tako da bi mu bili verjetno všeč filmi o drugi svetovni vojni, na primer Reševanje vojaka Ryana.

Kje mislite, da bi bila Jugoslavija brez partizanskega filma?
Titu je skozi partizanski film uspelo ustvariti mit o nastanku Jugoslavije. Zakaj mit? Ker je to zelo selektivna zgodba o drugi svetovni vojni, ki govori, da so Jugoslavijo okupirali Nemci, nato pa so se pojavili partizani, ki so odgnali te Nemce. Ta mit je igral neko vlogo tako pri nas kot v tujini in je bil temelj Jugoslavije.

Kje pa mislite, da bi bil jugoslovanski film brez Tita?
Filmsko mesto je bilo ustvarjeno po Titovem odloku, prav tako republiški filmski centri. Na sistem financiranja filmov sicer ni toliko vplival, vendar pa sta bila njegovo zanimanje za film ter njegova zavest o filmu in tem, kaj lahko film naredi v Jugoslaviji in za Jugoslavijo v tujini, neverjetna in zagotovo bistvena za jugoslovanski film. Jugoslovanski film brez Tita zagotovo ne bi imel toliko denarja. To, da so filme na primer predvajali delavcem v tovarnah, je bilo vprašanje državne politike.

Kdaj je film prišel v Titovo zavest?
Domnevam, da se je propagandne moči filma zavedel, ko je bil med rusko revolucijo, v letih 1917/18, v Rusiji. Tam je zagotovo videl, kaj je Lenin naredil s filmom.

Če je razumevanje moči filma prišlo iz Rusije, pa je koncept zvezdnika prišel iz ZDA.
Absolutno, čeprav so tudi Rusi imeli zvezde, le da s to pomembno razliko, da so v ruskem propagandnem filmu glavni junaki kolektivno bitje, torej narod ali skupina delavcev, medtem ko je v ameriškem filmu glavni junak neodvisni posameznik, kavboj na horizontu, ki se sam bojuje za svoje življenje, prihodnost. Če je prišlo do neke razlike med prvimi jugoslovanskimi filmi, ki so bili zelo po ruskem modelu in filmi po prihodu Hollywooda, je bila to ta, da se je kolektivni jaz delno spremenil v individualni jaz.

Tito je bral scenarije in dodajal svoje pripombe. Koliko so bile na mestu?
Tito je absolutno vedel, kaj dela. Če bi odšel v Ameriko, namesto da bi vodil Jugoslavijo, verjamem, da bi bil producent ali režiser, ker je imel neverjetno oko za te stvari. V nekem komentarju je napisal celo, da ima partizanka preveč čiste nohte. Če vidiš osem tisoč filmov, ne moreš biti več amater. Razumel je, kako se pripoveduje dobra zgodba.

Kaj pa cenzura?
Ne, našla sem samo nekaj komentarjev, naj se nekaj ne prikazuje. Za Sutjesko je recimo napisal, da Bolgari niso igrali tako pomembne vloge in naj se jih ne vključi v film. O cenzuri pa sem videla zelo malo.

Film je bil v Sloveniji sprejet zelo dobro. Ali vam kdaj kdo reče, da je film preveč pozitiven?
Dobivam tudi takšne komentarje, me je pa presenetilo, kako malo jih je. Mislila sem, da je Tito kontroverznejša oseba, sploh na območju nekdanje Jugoslavije. Zelo zanimivo, kako so se ljudje pomirili s Titom ali pa ta sistem ne deluje tako slabo v kontekstu današnje situacije. Morda je le zdaj tako slabše, da naenkrat Jugoslavija sploh ni videti tako slabo.