Slovenka, ki osvaja New York

Osemindvajsetletnica, ki se je v New York preselila pred petimi leti, si je ime ustvarila tudi v Sloveniji. Med drugim je dobitnica vesne, Severjeve nagrade, na filmskem festivalu pa je za film Zadoščenje prejela posebno omembo žirije. 

Zakaj ste se preselili v New York?
Ker sem si želela novih izzivov. Ko sem še študirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), sem igrala v predstavi v Drami in v Mestnem gledališču ljubljanskem in se tako razgledala po slovenski sceni. Ta je sicer čisto super, po drugi strani pa tudi predvidljiva. Sicer sem si že celo življenja želela iti v tujino. Že kot 13-letnica sem se zanimala za srednje šole v tujini. Ko pa si enkrat na AGRFT, imaš občutek, da je tako zahteven, da se za pol leta ne moreš posvetiti še nekemu tujemu programu. Pred diplomo na AGRFT sem sicer  spoznala Američanko, ki mi je povedala za Double Edge Theater. V ZDA so bili zelo znani. Prijavila sem se na njihov program in bila sprejeta. Z njimi sem trenirala tri mesece in naredila nekaj predstav. Po diplomi v Ljubljani sem se preselila v New York in tam ostala.

Izziv ste vsekakor dobili. Kako bi opisali življenje igralca v New Yorku?
Tako kot pri drugih poklicih in drugod po svetu je treba tudi v tem poslu za uspeh trdo delati. Še posebno v New Yorku, kjer je konkurenca res velika. V zadnjem času se je tudi v igralski industriji zelo veliko spremenilo. Pojavili so se novi trendi, na primer resničnostne oddaje, spremembe so se pojavile tudi zaradi animiranega filma in spletnega medija. Te stvari so igralcem pojedle vloge. Kot igralec moraš biti na neki način tudi svoj producent. Sama ves čas delam z različnimi naročniki. Delam za film in gledališče. V gledališču sem tudi zaposlena, a kljub temu se ukvarjam tudi s svojimi projekti. Nikoli namreč ne veš, s katerim projektom se boš lahko povzpel do naslednje ravni.

Nam lahko naštejete nekaj projektov, ki vas čakajo?
To sredo že začnem vaje za gledališko igro Mnogo hrupa za nič, v kateri bom igrala Beatrice. Igrala bom tudi glavno vlogo v spletni nanizanki The Disastrous Dating Life of Diane Damone. Vem tudi za nekaj predstav, v katerih bom nastopila naslednje leto. V Los Angelesu bom snemala film Mission: S.O.P. s Patrickom Dempseyjem, Dennisom Rodmanom in Tomom Arnoldom. Ne vem še točnega datuma, snemanje pa se bo začelo kmalu.

Ali v ZDA velja rek Več ljudi poznaš, več veljaš? Ali je pomemben talent?
To vprašanje je v Sloveniji zelo pogosto. Gre za dve zelo povezani zadevi. Nastopaš za ljudi in vedno je prisoten nekdo iz industrije. Če si jim všeč, se te bodo zapomnili in s tabo stopili v stik, te povabili na avdicijo ali ti vlogo dali celo brez tega. Jaz sem ljudi spoznavala, ker sem delala, ker so lahko videli moje delo in ocenili, da imam talent.

Režiserja Gabriela Schmidta ste očitno prepričali. Z njim boste posneli kar tri filme.
Spoznala sem ga lani na canskem filmskem festivalu. Najina kratka filma sta tekmovala v istem programu. Mojemu  filmu je bilo naslov Ofelijin zasuk. Ta film se sama napisala, ga režirala in v njem igrala glavno vlogo. Z Gabrielom sva se srečala na sprejemu in tiskovni konferenci. Rekel mi je, da sem fascinantna ženska in da mu je moj film zelo všeč. Izjavil je tudi, da je prepričan, da bova sodelovala. Nekega dne sem opazila, da je na mojem profilu v filmski bazi IMDB navedeno, da sem v njegovem filmu. Hotel me je presenetiti. S to produkcijsko hišo Swimming Wings Productions sem posnela še en kratek film in šla z njimi letos spet na canski festival.

V Cannesu ste se predstavili tudi predlanskim?
Ja, s kratkim filmom, v katerem sem le igrala. Sploh nisem vedela, da ga bodo prikazali na festivalu. Na producentkinem profilu na Facebooku  sem videla fotografije, kako je plesala na rdeči preprogi. Pozabila mi je povedati ... Na festivalih se sicer zelo veliko naučiš o poslu in spoznaš veliko ljudi. Zato sem se canskega letos udeležila.

Kakšna je vaša vloga v Mission: S.O.P. Gabriela Schmidta?
Ne vem, kaj vam lahko o scenariju v tej točki že razkrijem. Gre za božično komedijo.

Ste soigralce že spoznali?
Ne. Ravno včeraj sem razmišljala, koga vse sem že spoznala. Na eni zabavi sem spoznala Chrisa Notha in Vincenta Younga. Pogovarjala sem se tudi s Scarlett Johansson, Kristen Dunst …

Kašne so vaše izkušnje z njimi?
Zelo so prijazni, a tudi previdni. V tej industrije je veliko ljudi, ki se pretvarjajo in se ti obesijo za vrat.

Ste morali za delo v ZDA izpiliti ameriški naglas?
Preden sem se preselila, sem že dobro znala angleško. Absolutno sem in še vedno trdno delam na naglasu. Šla sem tudi na tečaj ameriškega naglasa. S tem sem se zelo veliko ukvarjala. Nekateri sicer pravijo, da je včasih treba biti to, kar si, ker se to najbolje prodaja. Kastingi, ki temeljijo na določenih tipih, niso nujno slaba stvar. Mnogi pravijo, da bi morali vsi igrati dve vlogi, ki so jim najbližje, dokler nisi opažen. Šele takrat, če si dober igralec seveda, pa se lahko lotiš še drugih vlog. Tak je ameriški sistem. Na AGRFT pa so spodbujali raznovrstnost. Igralec naj bi bil sposoben vsega … To je sicer lažje izvesti v gledališču kot v filmu. Nabor vlog v filmu je po navadi ožji kot na odru, in sicer zaradi distance. Jaz sem hotela biti raznovrstna in nisem hotela igrati le Evropejk.

Do katere meje bi se za vlogo spremenili?
Obrazno kirurgijo bi odklonila. Za dobro vlogo bi si na primer pobrila lase, tudi 30 kilogramov bi shujšala. Blazno zredila pa se ne bi, ker se je kilogramov zelo težko spet znebiti. V bistvu je odgovor odvisen od ponujene vloge, s kom bi delala in ali bi šlo za studijsko produkcijo. V New Yorku se sicer snema zelo veliko neodvisnih filmov z različno visokimi proračuni. Proračun sicer še ne zagotavlja uspeha. Edino pravilo tega posla je, da nikoli ne veš, kaj bo uspešno. Če igraš v studijskem filmu, pa imaš zagotovljen neki komercialni uspeh.

Imate agenta?
Da, tri. Dva za film in gledališče, enega za oglase.

Je to nujno za začetek kariere v ZDA?
Ne več. Včasih so agenti igralce posredovali naprej. Tudi njihove življenjepise in fotografije so pošiljali po pošti. Zdaj pa to poteka po spletu. Kasting se je malce odprl. Določene, bolj neodvisne stvari lahko dobiš tudi brez agenta. Za določene pa ga potrebuješ, a tudi ti se med sabo razlikujejo. Nekateri imajo večji, drugi manjši vpliv na direktorje kastinga. Vedno si poskušaš najti boljše agente oziroma boljše delo, saj s tem boljši agentje najdejo tebe.

Ste raje na odru ali pred kamero?
Težko reči. Najprej, ko se še nisem navadila dela pred kamero, sem oboževala oder. Gre za različna izziva. Delo je zelo drugačno. Oboje imam rada. Gledališče je v mnogih pogledih težje. Igralec mora imeti dovolj energije, da izpelje predstavo. Mora biti tudi spreten in iznajdljiv, a tudi pogumen. Dihaš z ekipo in občinstvom … Film je subtilnejši. Lahko si vzameš več časa. Ne vodiš tempa, saj to delajo v montaži. Lahko si bolj raznolik in lahko preizkusiš različne stvari. Kamera pa je bolj delikatna. Treba je paziti na mimiko in da nisi preglasen ...

Napisali ste tudi uspešno gledališko predstavo, komedijo Cocktales.
Nad uspehom sem bila presenečena. Naredili smo jo na festivalu in bili smo razprodani. Nato nas je povabil še stari prijatelj Andyja Warhola in smo nastopili v Gerschwin hotelu. Jeseni bomo z njo spet nastopili v New Yorku, oglasili so se tudi producenti, ki bi jo radi uprizorili v Miamiju, in producenti, ki bi jo radi pokazali v San Franciscu.

Kaj bi radi dosegli v ZDA?
Rada bi delala z dobrimi režiserji, na primer z Woodyjem Allenom in Larsom von Trierjem. Rada bi posnela tudi en dober studijski film. Ko dosežeš neki komercialni uspeh, je lažje priti na Broadway, saj vedo, da imaš za sabo neko bazo oboževalcev.

Zdaj ste bili nekaj časa v Sloveniji. Kaj ste počeli?
Ta dopust je bil zelo zelo dejaven. Družino vidim enkrat na leto. Šli smo na morje, hodili smo na koncerte, v planine, na piknike … Vedno obiščem babico in stare prijatelje. V vmesnem času sem imela tudi nekaj pogovorov in sestankov. Posnela sem tudi kratek film … Delovno, nič nisem spala.