Na kraj pameti pa mi niti v takšnih okoliščinah ne bi padlo, da bi začela kolono pred seboj riniti naprej, se vozniku pred sabo skoraj nalimati prtljažnik, dodajati plin in po možnosti potem še poskušati prehitevati kolono pred seboj po ostalih voznih pasovih. Voziti agresivno, stresno, smrtno nevarno po mojem sploh ni težko. Medtem, ko si občutek, kdaj je potrebno zmanjšati hitrost, četudi rad voziš hitro in dinamično, pridobiš precej težje.
Vozniki, ki strogo, trmasto upoštevajo vse omejitve in so hkrati pri vožnji neokretni, niso nujno bolj varni vozniki od tistih, ki radi vozijo hitreje, a imajo obenem pravi občutek zato kdaj voziti hitro, kdaj pa je to zanje lahko smrtno nevarno. Prepričana sem, da znajo biti slednji zaradi tega veliko bolj previdni. Nedvomno znajo prispevali k temu, da promet poteka tekoče in pri tem upoštevajo kaj je primerna varnostna razdalja. Drugo septembrsko nedeljo je na primorski avtocesti, na poti z obale proti prestolnici, opozorilo k varnostni razdalji med vozili, ki utripa praktično na vsakem kilometru, očitno veljalo le ta voznike iz tujine. Verjamem, da sem lahko nehote krivična do marsikoga od njih, ki se tedaj vozil v tej smeri: ampak domači vozniki so bili takrat očitno na nekem tekmovanju. Prostor, ki so ga tujci puščali pred seboj zato, da bi omogočali prave varnostne razdalje, se je večinoma domačim voznikom zdel primerna vmesno zatočišče, ko so kolono pločevine prehitevali malo po levi malo po desni. Seveda pa nihče od teh pogumnežev, ki se jim je tako neizmerno mudilo, očitno niti slučajno ni zmogel vsaj pomisiliti na to, da bi lahko izključno zaradi njihovega "poguma" vsa kolona obstala v razbitinah.
Članek o tem, da vožja po odstavnem pasu, lahko tridesetič vodi v smrt, si lahko preberete tu.
