Na domačiji Cenerjevih se je odvijala pretresljiva drama. Sodni izvršitelj Janko Zorčič s sodelavci in v spremstvu oboroženih policistov je izselil zakonca Cener.
Zaradi neporavnanih obveznosti do bank sta pred časom ostala brez vinske kleti, zdaj pa sta postala brezdomca.
Devet policistov s službenim psom je skupaj z izvršiteljem zvonilo in trkalo na vrata hiše, v kateri sta bila skupaj s kolegom Evaldom Vodopivcem zaklenjena Cenerjeva.
Ker nista odprla, so vlomili v hišo, v kateri je bolan ležal Ignac, ki ga poleg sladkorne bolezni muči še sklepna revma. Policisti so poklicali krške reševalce, da bi Ignaca odpeljali v bolnišnico, a je ta sklenil, da ne gre nikamor: "Tukaj je moja bolnišnica, ki sem jo gradil 40 let, zdaj pa ste me vrgli iz lastne hiše!"
Policisti so ga odnesli na dvorišče, kamor je prišla še Marija, strokovnjaki so zamenjali ključavnice, sodni izvršitelj je vzel ključ in Cenerjeva sta postala brezdomca.
"Jaz od tu ne grem nikamor," je kričal Cener, ko je v sami pižami sedel na stolu sredi dvorišča.
"40 let sem bil na cesti in tamle na cesti bom tudi končal," je s samomorom grozil nekdanji uspešni podjetnik. Zaradi bojazni, da bo možakar res storil nepremišljeno dejanje, so se na kraj vrnili reševalci in ga s pomočjo policistov brez njegovega soglasja odpeljali v bolnišnico.
Ko so se reševalci in policisti odpeljali, je na dvorišču, pred zaklenjenimi vrati nekdanjega doma, ostala Marija. Vprašali smo jo, kaj bo naredila zdaj.
"Nič, tu bom počakala," je dejala, prepričana, da se ji godi krivica in da bo s pomočjo sodišča vse premoženje kmalu dobila nazaj.
Čeprav sta ji socialni delavki, ki sta prišli na prizorišče, ponudili začasno stanovanje na Senovem, je to odklonila. Napovedala je, da bo šla pred parlament in tam vztrajala tako dolgo, dokler ne dobi nazaj tistega, kar je njeno.
