Slovenija
62 ogledov

"Z otrokom, ne ob otroku"

Franc Prosnik Nino Verdnik
Otroci. Namesto gledanja TV raje skupaj počistite stanovanje.

Posledice gospodarske krize občutijo tudi otroci, ti pa zelo redko povedo, kaj jih teži. Kako prepoznati znake otrok, ki so v stiski?
Že kar nekaj let nekateri otroci doživljajo pomanjkanje, ko se primerjajo s sovrstniki in zaznavajo, da nimajo stvari, kot jih imajo drugi. To je pospremljeno z zelo grenkimi občutki in velikim občutkom nemoči. Mislim pa, da so bistveno večje posledice povezane s krizo, kot jo doživljajo njihovi starši.

Katere?
Otrok zaznava, da se s starši dogaja nekaj neprijetnega, saj v zraku ves čas visi neka napetost. Otrok sam težko razmeji, kaj je neposredno povezano z njim in kaj je povezano s splošnimi dogodki. Tudi odrasel si marsikatero situacijo tolmači na način, kot da je z njim nekaj narobe, kot da je del njegove krivde.

Kako otroku pojasniti, da ni kriv za težave v službi ali pomanjkanje denarja?
Ko začnemo pojasnjevati, se že približujemo rešitvi. Povemo, da če smo slabe volje, da to ni zaradi njega, da smo zaskrbljeni in slabe volje zaradi drugih stvari. Nujno je, da otrok dobi sporočilo – s teboj je vse vredu, ampak zdaj nam je zmanjakalo denarja, razmišljamo pa, kako bodo to uredili in podobno. Pogovarjati se moramo, tudi že s predšolskim otrokom. Čeprav se nam mogoče zdi, da otrok še nič ne razume, pa čuti, da se nekaj dogaja z njegovimi starši, čuti napetost in težave in njegova stiska je še toliko večja.

Ker jo drži v sebi, jo notranje premleva in je ne zna izraziti?
Tukaj pa sva blizu problemom nasilja. Napadalnost je eden izmed možnih izhodov iz notranje napetosti.

Je nasilja vedno več?
Statistika tega ne potrjuje. Res pa je, da smo vedno bolj senzibilni za nasilje. O nasilju veliko govorimo, šole seznanjajo otroke, da nasilje ni samo fizično (pretepanje, suvanje), ampak tudi bolj pretanjene oblike nasilja (psihično nasilje, nesprejemanje drugega). Vsi smo bolj senzibilizirani na te pojave, jih prej zaznamo, ker so sestavni del tega sveta,ki ga doživljamo kot ogrožujočega z vsemi naravnimi in ekonomskimi katastrofami. In to je tisto stanje , ko že manjši dražljaj povzroči močno reakcijo. In v takšnem svetu živijo naši otroci, sredi neprestanih negotovosti, nesigurnosti ob globalnem segrevanju, terorističnih napadih, naravnih katastrofah in podobno.

Kaj za otroke pomenijo takšne negotovosti?
To pomeni nezdravo, nehigienično psihično okolje, ki posredno obremenjuje tudi otroke. Živimo v zelo okuženem svetu. Bombardirani smo s slabimi novicami iz vseh delov sveta.

So pa v Sloveniji tudi primeri, ko otrok pripoveduje, da zvečer popije veliko vode, da napolni trebušček, da ne gre lačen spat, a se ponoči zbuja, ker mu kruli po želodčku.
Prepričan sem, da so to zelo izjemni primeri in da so včasih povezani tudi s psihičnimi barierami. Kdor pogleda v oči realnosti in ugotovi, da bo potrebna pomoč, to pomoč v veliki večini primerov tudi najde. Se pa resnično dogaja in tega se moramo bati, da imajo nekateri ljudje silne težave poiskati pomoč, včasih tudi v obliki preprostega prehrambenega paketa, ker jih to človeško žali in prizadene in ker večinoma krivdo za nastalo situacijo pripisujejo sami sebi.

In največje žrtve tukaj so spet otroci.
Ja, ker to prikrivanje ali ta drža lahko postane tudi zelo zgodaj že socialna drža otroka,ki v šoli prikrije lastno stisko. To se je velikokrat pokazalo pri mojem dolgoletnem delu na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. Malokdaj so otroci v šoli pripravljeni povedati in poiskati pomoč ob recimo nasilnem očetu, ampak to prikrivajo.

Otroci so mojstri skrivanja. Kako prepoznati znake?
Z leti izkušenj se vidi v očeh in na obrazu vsakega otroka. Prepozna se odaljena in tiha žalost, pogosto prikrita z nesramnosto in nevljudnostjo, s čimer si postavi ograjo in s katero se želi zavarovati, da se ne zazna njegove stiske. Nekateri znaki so bolj posredni, kot je to na primer obrambni mehanizem identifikacije z agresorjem. Otrok, ki doživlja v ožjem ali širšem krogu nasilje nad seboj, najlažje premaguje strah na tak način, da se poistoveti z nasilnežem in je sam nasilen ter tako premaguje strah. Če bi se zdaj sprehodili po veleblagovnicah in pogledali, katere igrače za predšolsko obdobje ali zgodnje šolsko obdobje so najbolj ponujane ali kupovane, bi našli vrsto silno oboroženih spak, nenavadnih monstrumov, proti katerim je še klasični Schwarzeneger v vlogi Terminatorja še kar normalna pojava. Torej oboroženi velikani s silnimi mišicami, ki v vsaki roki držijo grozno močna orožja in imajo še srednjeveške oklepe in podobno. To je ta svet groz, ki jih lahko premagaš na način, da to poseduješ, da to kupiš, da se s tem igraš in potem si ti tisti močen, tisti heroj in si toliko močnejši, koliko več jih uničiš. Stalna vojna svetov, v katerem si popolnoma brezveze in nula, če tega sveta ne poseduješ in ne obvladuješ.

Ampak takšne igrače so zmeraj bile in bodo.
Ja, saj ni glavni problem, da obstajajo te figure. Otroci vedno iščejo ta svet na robu. Da ne bomo idealizirali starih časov, tudi pravljice so vedno razpolagale z dovolj zmaji, kačjimi kraljicami in drugimi nevarnostmi, ki jih je junak premagoval. Problem je na kak način to poteka. Če ta svet groze ni povezan z varnim zavetjem staršev ali okolice, ker sama trpi, je nemočna ali pa ne obvladuje te situacije, ga otroci lahko doživljajo zelo zastrušujoče, tudi tako, da je treba iti prav do roba ogrožanja sebe in drugih. Če ni taka velika potreba po tem enačenju, če je svet bolj varen, se seveda ne vživiš v tej meri v tako igro.

Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste opozarja, da je zaradi stiske vse več poskusov samomora tudi med otroki.
Ne poznam tega podatka, se pa spomnim obdobij v preteklosti, ko so bili poskusi samomorov kar pogosti in so se dogajali v nizu in na ožjem geografskem področju. Razlogi so biliv stiskah mladih, kot je slab uspeh v šoli ali zavrnitev v ljubezni,torej vezani na dogodke, ki so precej vsakdanji in ki nimajo nikakršne zveze z gospodarsko stisko.

V največjih krizah, tudi v medvojnem in zgodnjem povojnem času so se družine bolj povezale, manj je bilo ločitev in velikih družinskih tragedij kot v mirnem času ali času obilja. Moj profesor psihopatologije dr. Lev Miličinski je zmeraj navajal svojo osebno izkušnjo, da v Dachauu ni bilo samomorilcev, preživetveni nagon je bil močnejši. Zato mislim, da se bo zgodilo, da se bo število samomorov nasploh zmanjševalo, povečevalo pa se bo nasilništvo in vandalizem. Pozorni moramo biti tudi na prikrita samopoškodovanja, česar je vedno več. Za samopoškodbo z ostrimi predmeti obstaja celo izraz - šniclanje. In tudi je že dovolj jasno razvidno, da se bo povečevala vrsta napadalnih dejanj proti drugim.

Torej se bo še povečalo medvrstniško nasilje. Kako naj ukrepa šola v takšnih primerih?
Reakcija v vlogi vsemogočnega Terminatorja, da odrasla oseba neposredno poseže vmes in v hipu uredi zadeve, je možna samo v fikciji.Za obvladovanje teh nevarnosti je potrebno veliko znanja in načrtovanja. Nasilneži so zelo močni, ko imajo pred seboj posameznika brez socialne mreže, ker v povezano skupino otrok nasilnež ne bo drezal. Če kdo pričakuje, da bi lahko imela šola popoln nadzor tega kar se dogaja med odmori se že v osnovi moti. To so dokazale vse elektronske narpave za snemanje, vedno se najde kotiček, ki s tem ni pokrit. Potrebno je razviti samoobrambne sposobnosti otrok, da se otrok nauči postaviti zase, ampak ne na način precenjevanja svojih moči, pač pa kot učenje povezovanja in ojačevanja sovrstniških vezi. In pri tem jim učitelji lahko pomagajo, je pa tukaj še veliko rezerve pri vključevanju staršev.


Delovniki staršev so vse daljši, prostega časa je vedno manj. Kako iskati ravnovesje med službo in družino?
Nekatere prejšnje generacije se niti ne zavedajo, kako zahtevno in težko je danes obdržati službo. Prosti čas je treba preživeti z otrokom in ne ob otroku in ne mimo otroka. Pokaže se, da je kvalitetnejše, kot počitek ob otroku z gledanjem televizije,celo sobotno skupno čiščenje stanovanja na zahtevo staršev. Za tako zahtevne starše, ki znajo izpeljati takšno skupno akcijo,je v otroški rabi izraz : zmaji. Morda se paradoksalno sliši, ampak mama mora biti zmaj. Spomnim se zelo zanimivega pogovora med dvema osnovnošolcema. Prvi je rekel, da je njegova majka pravi zmaj, da vse vidi, tudi tisto, kar se dogaja za njenim hrbtom. Pri tem je bilo iz njegovega vedenja razbrati v enaki meri jezo in občudovanje mame. Drugi pa je s pobitim glasom nadaljeval – »moji majki pa se jebe«, ne zanima je, kaj delam, ali sem lačen ali ne. Vem, da se je v tem glede svojih staršev zelo motil : niti najmanj niso bili brezbrižni. Bili so le žrtev takrat zelo modnega prepričanja,da je treba otroku omogočiti čim več svobode.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.