Slovenija
166 ogledov

“Zaklenili so nas na obroke”

Meta Marinšek Anže Petkovšek
Meta Marinšek. Telefon je brez dvoma statusni simbol, je kot Mercedesov obesek na ključih od fička, pravi predsednica uprave Izi mobila.

Že nekaj tednov poslušamo gospodarstvenike, da je treba nadaljevati reforme, da predčasne volitve pomenijo katastrofo… Kako vi občutite politično krizo?

Čim manj se politika vmešava v gospodarstvo, tem boljše je. Če bi nam dali zakone kot v Angliji, za 200 let, da bi vedeli, kakšne pogoje bomo imeli v prihodnosti … Sanje. V gospodarstvu je velik problem tiho obdavčenje, to pomeni, da si država vsak mesec izmišljuje nekaj novega – poročanja, obdavčitve, zakone ... Če nimaš ekipe, ki jo moraš seveda plačati, da to spremlja, ne moreš zakonito poslovati. Pri nas delajo najmanj štirje vsak dan osem ur za državo, za odgovore državi, oddajanje poročil, za prilagajanja spremembam sistema. Ogromni stroški so povezani tudi s prilagoditvami računalniških programov, poročil. Kako temu sledijo majhni, mi ni jasno. Včasih bi bilo bolje, da bi imeli slab zakon, ki bi trajal dolgo, kot pa da se stvari spreminjajo vsak teden. V takih razmerah podjetja težko začrtamo dolgoročno strategijo, saj se državna strategija stalno menja, brez jasne naravnanosti v prihodnost pa ni stabilnosti in dolgoročnega uspeha. V takih razmerah lahko uspevajo samo hazarderji. Napačne odločitve in usmeritve prinašajo napačne investicije, večje stroške, nekonkurenčnost in dolgoročno propad ali stagniranje. Stroške propada pa tako ali tako na koncu plačamo vsi in spirala navzdol se vse hitreje vrti.

Od kod Slovencem želja, da moramo imeti največji, najdražji telefon in da moramo zanj plačevati najvišjo naročnino?

Reciva, da gre deloma za našo balkansko mentaliteto v pozitivnem smislu. Na mobilni telefon gledamo kot na statusni simbol. Slovenci želimo tako zasebno kot v podjetjih najnovejše tehnologije, pa če jih znamo izkoristiti ali ne. Kriza je naredila tudi nekaj “dobrega”, saj smo se začeli tudi pri uporabi mobilne telefonije vesti racionalneje, tako pri nakupu mobilnikov kot pri uporabi storitev.

Tretjina uporabnikov iphona ne uporablja prenosa podatkov …

Ni samo ta skrajnost. Večinoma uporabljamo telefon za klice in SMS-sporočila, vse drugo pa je kazanje mišic med ponudniki mobilnikov, mi pa kupujemo aparate po principu “kaj pa če bom to kdaj potreboval”. Pravzaprav nas vse te visokotehnološke naprave lahko spravljajo ob živce. Ravno danes sem denimo že četrtič prevzela telefon na servisu in “jovo na novo” – nastavitve, imenik, kot po navadi sem pozabila shraniti posnetke, ni zgodovine klicev ..., skratka stres na stres.

Kateri telefon imate?

O tem pa ne bi, da ne bom delala reklame.

Predplačniški?

Seveda, a to ne vpliva na zanesljivost mobilnika.

Koliko porabite za telefon?

Zelo relativno. Reciva od 50 do 100 evrov na mesec. Če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da bo največji strošek gospodinjstva mobilna telefonija, bi mu rekla, da je nor. Zdaj pa seštejte račune štiričlanske družine, kjer je fiksen mesečni strošek v večini primerov najmanj 20 evrov na mesec na člana. Pa od tega ni nobene dodane vrednosti.

Razen če se bolje razumeš z ženo, ker jo trikrat na dan pokličeš …

Ali pa je učinek ravno obraten (smeh) ...

Ljudje še vedno kupujejo telefone na obroke in jih dvakratno preplačajo. Kljub krizi očitno še ne razmišljajo o tem, da bi tudi za telefon plačevali, kolikor dejansko porabijo.

Slovenci težave in stroške zelo radi odlagamo v prihodnost. Smo namreč optimisti, mislimo, da bo nekje nekoč boljše, čedalje pogosteje “živimo na odloženo”. Privlačno je dobiti telefon takoj v roke, plačati pa nekje v prihodnosti, ko bomo imeli denar. Prav telefon je najpogostejši vzrok za zamenjavo operaterja. Sama ponudba mobilne telefonije je tako zapletena, da uporabniki težko izluščimo, kaj je za nas najprimerneje. V poplavi ponudbe se ne znamo več pravilno odločiti. Včasih tudi sama ne razumem več, kaj vse ponujamo operaterji. Kompleksnost ponudbe odvrača uporabnika, da bi se odločal na podlagi razuma in se pač odloča na podlagi čustev, največkrat “ljubezni” do telefona.

Pri nas je bistveno manj predplačnikov kot v tujini. Zakaj?

Na slovenskem trgu, ki se precej razlikuje od drugih, imamo približno tretjino predplačniških uporabnikov. Veliko je takih, ki kombinirajo oba načina, kar se odraža v več kot stoodstotni penetraciji (več kot en mobilni telefon na uporabnika). K temu pripomore mentaliteta Slovencev, saj želimo imeti najboljši telefon, seveda na obroke. V preteklosti nismo bili problematični plačniki, zato so nas operaterji forsirali v naročnine, kjer so nas zaklenili na obroke. Mobilni operaterji tako varujejo svoj tržni delež.

Kakšno je to razmerje v tujini?

Pol : pol, v Bosni in Hercegovini, kjer zdaj delamo, celo 95 odstotkov v korist predplačnikov.

Kakšen telefon ima Slovenec, kakšnega Američan in kakšnega značilen Bosanec?

Zelo posplošena razlaga je, da nižji ko je standard, boljši je telefon. Če si ne moremo privoščiti super avtomobila, si privoščimo pač super telefon, saj tako izražamo določen status. Slovenci imamo zagotovo nadstandardne telefone. V Bosni, kjer imajo bistveno nižji standard, pa sploh. Ljudje si kupujemo status. Včasih smo dajali na ključe od fička Mercedesov obesek, zdaj pa kupujemo drage telefone in jih položimo na mizo kot statusni simbol.

Kakšne so cene mobilne telefonije pri nas v primerjavi s tujino?

So primerljive in zelo ugodne. To je tudi posledica tega, da imamo glede na velikost trga nenormalno število ponudnikov. Ni problematično število virtualnih ponudnikov, saj ti krepijo konkurenco, ampak to, da imamo štiri omrežne operaterje. To pomeni štirikrat celotno infrastrukturo, ki jo je treba za dva milijona prebivalcev vzdrževati in to plačevati iz prihodkov mobilne telefonije. Bitka na trgu je neusmiljena, zato so naše cene padle na glavo. Veliko vprašanje je, kako bomo ob tem operaterji sploh še financirali razvoj, vlaganja v infrastrukturo. Tukaj bi v prihodnje lahko imeli težave. Mislim, da vsi ne 
bodo preživeli.

Virtualnih operaterjev je tudi vsako leto več?

Teh je lahko “žnj”. V Sloveniji smo trenutno trije virtualni operaterji in dve blagovni znamki enega omrežnega operaterja, ki ponujata samo enega od paketov operaterja brez jasne navedbe ponudnika. Tak je denimo Bob, ki nikakor ni virtualni operater, je le ponudba, ki se pojavlja pod drugo blagovno znamko in se tako popolnoma distancira od svojega ponudnika. Ampak za virtualne operaterje je še veliko potenciala. Vprašanje je le, kdaj bo kdo od velikih res vnesel veleprodajo v svojo strategijo. Za zdaj hočejo vsi narediti vse sami, namesto da bi se povezovali. Tak je slovenski princip dela, in to je ena od naših največjih pomanjkljivosti. Trg je majhen, vsi pa se hočemo ukvarjati z vsem, da bi pobrali dovolj za preživetje. Paradoksalno je, da v Sloveniji sploh ne moreš biti velik, v svetu pa lahko varno rasteš le, če imaš dobro bazo na domačem trgu.

Kako je s cenami najema omrežja?

To je stalna bitka. Do pred kratkim je bil edini ponudnik Mobitel, ki je bil v to prisiljen z regulacijo. Cene so bile prisili primerne – na robu maloprodajnih ali višje. Značilen primer ponudbe, pri kateri so bile maloprodajne cene nižje od veleprodajnih, je Džabest, najnovejši pa Bob. Veleprodajni trg pri nas ni razvit, ker imamo štiri mreže in ker je dvema ponudnikoma za zdaj brez vlaganj v veleprodajo uspelo zadržati zadovoljiv tržni delež.

Če so štirje, bi moral biti trg bolj odprt?

Pa temu ni tako. Če samo pogledate Simobil. Šele v desetih letih je dosegel pomembnejši tržni delež, tudi Tuš v povezavi s trgovino ima šele zdaj neki relevantnejši krog uporabnikov. Dva milijona nas je, tako da se gremo “zemljo krast”. Drug drugemu krademo uporabnike. Tudi če se povečuje število priključkov oziroma uporabnikov, se promet znižuje. Ker to pomeni, da ima vsak dva ali tri priključke, ne moreš pa hkrati govoriti po treh telefonih. Slovenski trg je zasičen in ravno zato smo se odločili, da gremo ven in bomo poskušali v balkanskem prostoru, kjer se Slovenci veliko gibljemo, ponuditi ugodno storitev uporabnikom Izija, da jih ne bo bolela glava, ko bodo šli čez mejo. Tukaj vidimo svoj srednje- in dolgoročni obstanek. Kar se tiče Slovenije pa ne pričakujemo bistvenih sprememb, cene bodo še padale, kar je za uporabnike super, za ponudnike pa ne toliko, saj ne bo sredstev za razvoj.

Imate kakšen podatek, koliko pogovorov se konča prej kot v minuti?

Malo manj kot 30 odstotkov se jih konča prej kot v 15 sekundah, 70 odstotkov prej kot v minuti in od tega malo manj kot polovica v pol minute. Tu se kaže, da ozaveščenost uporabnikov, ko izbirajo storitve, ni dobra. Ljudje se ne zavedajo, da bodo, če je cena minute 6,6 centa, ko rečejo dober dan, plačali 6,6 centa, če imajo minutni interval. Če bi imel 15-sekundni interval, bi za “dober dan” plačali le četrtino tega zneska. Dejansko je obračunski interval eden od bistvenih elementov ponujene cene.

Pa mislite, da kdo vpraša, kolikšen interval bo imel, ko sklepa naročnino?

Ne, saj večina sploh ne ve, da obstajajo različni intervali. Večina jemlje velike paketne zakupe na dolgi rok, kar pomeni polno za prazno, kar je problem predvsem tam, kjer poraba niha. Če greš poleti na dopust in ne uporabljaš telefona, plačaš vseh tisoč zakupljenih minut. Ljudje se tega ne zavedamo, pomembno je, da v paketu dobimo telefon. Mislim, da sta za veliko večino uporabnikov predplačniško razmerje in pametna izbira tarife najrazumnejši odločitvi. Tako si preprosto prilagodimo porabo dejanskim potrebam, in to sproti, z nastavitvijo primerne tarife iz nabora. Tako ljudje plačajo samo tisto, kar dejansko porabijo. Zato ker uporabnike spodbujamo k racionalnosti, danes na tem 
krutem trgu še obstajamo.