Tudi meni se je že zgodilo in ne razjezi me minus tistih nekaj evrov (odvisno seveda od zneska), temveč dejstvo, da je do pomote sploh prišlo. Vseeno si mislim, da kdor dela, greši. In lepa beseda lepo mesto najde, vse se da urediti. Drugače pa je, če ti dnevno zaračunavajo storitev, ki je nisi izkoristil ali pa je nisi izkoristil v celoti. To pomeni, da te nekdo goljufa. Goljufijo spremlja občutek ponižanosti, občutek, da ponudnik storitve do tebe ni pošten.

Ta občutek me spremlja vsak dan, ko se vozim po avtocesti, ki jo plačujem, a je ne uporabljam. Če se namreč del avtoceste vozim po enopasovnici, to pravzaprav ni avtocesta. In če je na tej enopasovnici omejitev med 60 in 80 km/h, to niti magistralka ni. Še huje, ta enopasovnica nima niti odstavnega pasu. Torej, če se pripeti prometna nesreča in imaš to srečo, da nisi udeležen, stojiš v koloni. Super. Sem potrpežljiva.

Stop, barka ima prednost
Pred kratkim sem ob 23. uri čakala 40 minut in si želela, da tistim spredaj ni hudega. In jim tudi ni bilo, saj ni bilo prometne nesreče, temveč so po nasprotnem pasu prevažali barko, zaradi česar smo mi na tej strani čakali 40 minut. Krasno! Ne samo, da sem nevoščljiva, ker si nekdo v tem času krize "fura barčico na Jadran", ampak mu zavidam tudi zato, ker ima on oziroma njegova barčica prednost. Seveda, je pojasnil znanec: "Saj on to mastno plača." Hm, tudi jaz mastno plačam uporabo avtoceste, pa je ne uporabljam.

Razumem, da stvari stanejo. Torej, če gospodična Me, Myself and I želim uporabljati avtocesto, jo bom plačala. Tako tam, kjer uživam omejitev do 130 km/h, dva vozna pasova in odstavni pas, z veseljem plačam uporabo naših najboljših avtocest, kjer pa tega ne uporabljam, bi lahko plačala toliko, kot če se peljem po lokalnih cestah. Torej davke.

Zanimivo, da uslužbenci Darsa zelo pogosto opravljajo nadzor vinjet prav na odseku, kjer je enopasovnica in omejitev 60 km/h. Torej tistem na odseku avtoceste, kjer potekajo vzdrževalna dela.

Da pa bi bila stvar še bolj nesmiselna, imam to srečo, da živim na prelepem gorenjskem koncu in se na poti do Ljubljane peljem preko viadukta Peračica, kjer je že lep čas poškodovano cestišče, ki ob neprimerni hitrosti lahko škoduje tudi mojemu avtomobilčku. Zato sem pridna in vozim po omejitvi, ki pa je zopet 60 km/h, približno toliko kot na asfaltirani vaški poti. No, saj res, to poškodbo že popravljajo in kmalu, zelo kmalu bom uporabljala avtocesto v pravem pomenu besede. Do takrat pa jo bom zgolj plačevala.