Nenazadnje gre za direktnega naslednika prvega BMW z oznako M, "pra-BMW-ja M3", ki je na ceste prvič zapeljal v drugi generaciji serije 3. Jeseni 1985 so ga predstavili na avtomobilskem sejmu v Frankfurtu, leta 1986 pa dostavili prvim kupcem.
Da so se pri BMW-ju sploh domislili športne izvedbe serije 3, ki je kmalu postala prava uspešnica in trenutno po cestah vozi že v prenovljeni šesti generaciji, so bile krive avtomobilske dirke. Bolj natančno, zahteve homologacije za nastop na nemškem prvenstvu turnih avtomobilov DTM in turne serije A, zaradi katere so morali fizičnim kupcem prodati vsaj 5.000 avtomobilov.
Nazadnje jih je BMW M3 tako navdušil, da so jih v prvi generaciji izdelali kar 17.970, podobno uspešne pa so bile tudi vse naslednje generacije, ki so ime M3 neizbrisno vpisale v zgodovino športnih avtomobilov.
Mogočni šestvaljnik
Črka M in enoštevilčna oznaka modela pri BMW-ju od tedaj pomenita, da gre za najbolj športni avtomobil, ki ga določeni model ponuja. Tudi za novi BMW M3 to velja. Pod dolgim nosom z velikanskima pokončnima ledvičkama, ki segata čez celo višino prednjega dela in dasta drugim voznikom jasno vedeti, da gre za agresiven avtomobil, se namreč skriva trilitrski vrstni turbobencinski šestvaljnik.
To sicer ni motor V8, kakršnega v kombinaciji z elektromotorjem, ki mu zmanjšuje ogljični odtis, še vedno ima večji BMW M5, a to nikako ne zmanjšuje privlačnosti.
BMW M3 prve generacije je navsezadnje imel štirivaljnik, ki je razvijal 143 kilovatov (oziroma 147 kilovatov v državah, ki še niso zahtevale katalizatorja). Morda se to danes, ko ima takšno ali večjo moč že skoraj vsak družinski križanec, zdi malo, a velja omeniti, da je BMW M3 tedaj prazen tehtal vsega 1,2 tone, torej ga motorju s pomočjo ostale športne tehnike ni bilo težko v 6,8 sekunde pognati do stotice in pospeševanje končati pri 230 kilometrih na uro.
Časi so se vmes spremenili in tudi 6,8 sekunde do stotice zmore že marsikateri družinski križanec. Zato ima BMW M3 seveda veliko boljše zmogljivosti in kljub masi 1.730 kilogramov stotico doseže v 3,9 sekunde. Šestvaljnik namreč zmore moč 375 kilovatov (oziroma prepovedanih 510 'konjev'), zato mu gre delo več kot odlično od rok.
Če pa gre za BMW M3 competition M xDrive pa je zadeva še malce bolj resna, saj za pogon skrbi še dodatnih 15 kilovatov. To pomeni, da motor na ceste posreduje največjo moč 390 kilovatov (oziroma 530 'konjev') in navor 650 njutonmetrov, in sicer preko 8-stopenjskega športnega menjalnika in prav tako športnega štirikolesnega pogona. Med tehničnimi pripomočki motorja omenimo še dvojno prisilno polnjenje, premišljeno tehniko odpiranja ventilov in podobno.
To je dovolj, da takšen BMW M3 v superšportne 3,5 sekunde (kljub masnemu dodatku pol centa) doseže 100 kilometrov na uro in da brez težav pospešuje do elektronske omejitve 250 kilometrov na uro. Morda je zanimiv tudi podatek, da boste lahko 200 kilometrov na uro dosegli v vsega 11,8 sekunde. Morda se je za preskus, če to drži, vredno zapeljati nekaj kilometrov čez avstrijsko-bavarsko mejo, mimo prvega znaka za konec omejitve hitrosti vožnje?
Kot prilepljen na cesto
Vsekakor pa tedaj, ko pohodite plin, hitro začutite, kaj takšen pogonski sklop zmore, saj vas pospeški kar prilepijo na sedež. Nikakor ni dobro, če si kot voznik dovolite preveč nepozornosti. Vendar razloga za kakšen strah ni, saj ni zmogljiv le motor, ampak je zelo zmogljivo tudi športno podvozje in vsa podporna elektronika, ki skrbi zato, da voznikovo veselje ne gre predaleč.
Čeprav gre lahko zelo daleč, saj je podvozje zelo aktivno in tudi v zelo hitro voženih ovinkih avtomobil sledi cesti, kot da bi bil nanjo prilepljen. Če si kaj takega zaželite, in to seveda znate, lahko z zadkom tudi drsite, a tega vam zares ni treba, saj je veselja tudi brez tega več kot dovolj.
S telesom uliti sedeži
To precej podpira tudi ureditev kabine. Voznik in sovoznik namreč sedite v karbonskih lupinastih sedežih, ki ne dopuščata kompromisov, ko gre za zadrževanje teles med bočnimi pospeški. Da ne bi bilo pritožb sta tudi prijetno oblazinjena, za zračenje razgretih teles pa skrbita z velikimi režami v njuni strukturi. Le nanju se boste malce težje usedli, z njiju pa še bolj nerodno vstali, če imate karkoli več od dvajsetih let.
Kokpit je urejen tako kot v drugih BMW-jih in tudi posodobljen v skladu s trenutnimi smernicami. To predvsem pomeni, da je k vozniku usmerjen širok panoramski zaslon, ki je poenotil prej razčlenjeno armaturno ploščo, in da je okolica voznika tudi založena z vsemi vrstami pripomočkov.
Tudi analognih stikal je ostalo veliko, vključno z veliko ročico menjalnika, ki je še ni nadomestilo majhno stikalce, poleg tega pa je BMW M4 competition M xDrive, tako kot drugi BMW-ji športnih serij M, opremljen tudi s pripomočki, ki vozniku pomagajo, da laže obvlada silovito moč motorja.
Med drugim so na voljo tudi pomoč pri startu, večstopenjska pomoč pri driftu, ter vrsta programov, ki segajo od precej močnega elektronskega nadzora nad avtomobilom do rasnega športnika, ki od voznika zahteva veliko znanja in pozornosti.
Če pa morate peljati koga starejšega, je bolje, da ga počastite in posadite na zadnjo klop, ki je prav tako udobna, kot v vsaki drugi limuzinski različici BMW-jeve serije 3. In tudi v prtljažniku je projetno limuzinskih 480 litrov prostora.
Kljub temu, da je BMW M3 izrazito športni avtomobil, ki mu dirkalne steze niso tuje, je lahko torej tudi vsakdanje uporabna limuzina, ki razvaja s prostornostjo in splošnim udobjem. Seveda pa je ob odločitvi za njegov nakup v ospredju predvsem športna nota, s katero sodobni BMW M3 navduši enako, kot je v osemdesetih letih voznike navduševal njegov daljni predhodnik.
🍓 Vroča dekleta čakajo na vas na 👉 𝗦𝗲𝘅𝘁𝗼.𝗹𝗶𝗳𝗲
Raje peđoja ko pa bmwja…okvar bo isto…sam odprava bo pa cenejsa!
Avto ima eno bistveno napako. Vanj bi morali obvezno vgrajevati smernike, ne pa za doplačilo. Danes težko vidiš te avtomobile …