- Citroën BX GTi je leta 1986 združil 125 'konjev' majhno maso in skoraj 200 km/h z vsakodnevno uporabnostjo.
- Leta 1988 je prišel 160-'konjski' BX GTi 16V, prvi serijski francoski avtomobil z večventilskim motorjem.
- Leta 1989 je športni citroën BX dobil še štirikolesni pogon in postal eden najbolj nenavadnih avtomobilov svoje generacije.
Danes je težko predstavljati, kako nenavaden avtomobil je bil citroën BX GTi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V času, ko so športne različice družinskih avtomobilov postajale vse bolj priljubljene, je Citroën z njim ponudil nekaj samosvojega. Lahka in hitra kombilimuzina ki je odlično sledila ovinkom, solidno pospeševala in dosegla skoraj 200 kilometov na uro, obenem pa je še vedno udobno požirala luknje in neravnine. Pod nenavadno oblikovano karoserijo se je namreč skrivala kombinacija, ki je bila za osemdeseta leta precej posebna.
Citroën BX je na avtomobilsko sceno zapeljal leta 1982. Njegovo obliko je ustvaril Bertone pod vodstvom slovitega oblikovalca Marcella Gandinija, zato ni presenetljivo, da je bil BX že na pogled drugačen od večine tekmecev. Oglate linije, velika steklena površina in lahka konstrukcija so ustvarili avtomobil, ki je bil hkrati praktičen in nekoliko futurističen.
Kupci so ga hitro sprejeli. BX je v naslednjem desetletju postal eden najpomembnejših Citroënov in do konca proizvodnje leta 1994 so v Franciji izdelali več kot 2,3 milijona primerkov. Med številnimi različicami je bila gotovo zelo zanimova tista, ki je dokazala, da praktična francoska limuzina lahko postane precej resen športni avtomobil.
Citroën BX GTi je na ceste prvič zapeljal leta 1986, po prvi prenovi BX-a. Nadomestil je BX 19 GT in BX sport ter malce civiliziral njun izrazito športni značaj. Prenova je prinesla širša blatnika, bolj zaobljena odbijača in nekaj drugih oblikovnih sprememb, karoserijo pa so dodatno zaščitili s cinkanjem. GTi je dobil še spojler, meglenke, športne pnevmatike in posebne okrasne pokrove. Ni sicer kričal o svojih sposobnostih, vendar je bilo jasno, da ne gre za običajni BX.
Prava posebnost se je skrivala pod pločevino. 1,9-litrski osemventilski štirivaljnik z elektronskim vbrizgom goriva in močjo 125 'konjev' ter navorom 175 njutonmetrov. To se morda danes ne zdi nekaj posebnega, tedaj pa je motor poganjal avtomobil, ki je tehtal vsega 1.025 kilogramov, kar pomeni 8,2 kilograma na 'konja'. V svetu športnih avtomobilov osemdesetih je bilo to razmerje zelo resna stvar.
BX GTi se sicer ni zanesel zgolj na moč motorja, ampak tudi na drugo tehniko. Lahka karoserija mu je omogočala živahno odzivnost, pri tem pa je ostal dovolj uporaben za vsakdanje vožnje. Posebnost je bilo tudi hidropnevmatsko vzmetenje, ki je bilo v GTi-ju bolj čvrsto, a je avtomobil kljub temu uspešno gladil cestne neravnine. Podobo so dopolnili še štiri kolutne zavore, servo volan, v poznem obdobju pa tudi ABS.
Leta 1988 je BX dobil še precej bolj ostre zobe. GTi 16V z novim 1,9-litrskim motorjem je iz štirih valjev s 16 ventili izvlekel 160 'konjev'. Najvišja hitrost je znašala 218 kilometrov na uro, do 100 kilometrov na uro pa je potreboval 7,9 sekunde. Bil je tudi prvi serijski francoski avtomobil z večventilskim motorjem.
Citroën se ni ustavil pri tem. Leta 1989 je osemventilski GTi dobil še štirikolesni pogon. Sistem je navor med premama razporejal v razmerju 53 : 47, sredinski diferencial pa je bilo mogoče zakleniti. BX GTi 4x4 je tako postal precej nenavadna kombinacija športne limuzine in avtomobila za zahtevnejše razmere.
Zgodba citroëna BX GTi se je končala v začetku devetdesetih, ko so nove emisijske zahteve in katalizatorji začeli spreminjati avtomobilski svet. Julija 1993 je tako iz proizvodnih dvoran pripeljal zadnji citroën BX GTi.