Dušan Rutar je v svojem razmišljanju v kolumni na spletni stani za-misli med drugim komentiral izjavo Gašpar Gašpar Mišiča, da lahko vozi tudi pijan, dokler zaupa v svoje psihofizične zmožnosti;

"Njegova izjava je namreč tipična in je pravi simptom, nad katerim bi bil navdušen Freud. A tipična ni le za pijance, temveč tudi za druge ljudi iz širšega okolja. Ta je namreč prostor, v katerem se je mogoče prepirati tudi s policijo ali z odvetniki, s sodniki, z znanstveniki in drugimi ljudmi okoli česar koli. Če se nekomu zazdi, da je dva plus dva pet, pač trdi, da je pet, potem pa grozi s tožbo vsakomur, ki se z njim ne strinja," meni psihoanalitik in dodaja: "V takem svetu lahko vozim pijan po cesti in nadaljujem z vožnjo tudi potem, ko me ustavi policist in mi dokaže, da sem pijan. To preprosto pomeni, da ne j*** žive sile. Nad menoj enostavno ni nikogar, ki bi ga bil pripravljen poslušati, kaj šele upoštevati. Ne gre torej za to, da se obvladujem, saj gre za to, da se ravno ne obvladujem in si še vedno popolnoma zaupam. Ali pa si zaupam še bolj!"

Rutar pravi, da živimo v svetu brez avtoritete, oziroma je lahko v njem avtoriteta vsakdo, ki ima po naključju denar, položaj in z njim moč. Tak svet je arbitraren, kar pomeni, da se lahko kadarkoli zgodi karkoli. Nikomur se ni treba omejevati, partikularno načelo pa se lahko spremeni v univerzalni imperativ. Torej: vsakdo naj se ne omejuje, da bo vse raslo. Svet, v katerem ne živimo, saj vse bolj le še životarimo, zaradi takega imperativa ne pozna in ne prenese meje. Narcisoidnost posameznikov meji na megalomanijo, zato se rojevajo tudi ideje o čudaških projektih in gigantskih investicijah, v katerimi bi poganjali gospodarsko rast. Vsaka ideja je v taki perspektivi premalo nora, premalo blazna ali premalo odštekana. Vse mora biti še bolj na poskok.

Celotno razmišljanje Dušana Rutarja si lahko preberete tukaj.