Na testu sem enega za drugim preizkušal dva posebna avtomobila skupine BMW. Najprej brutalnega družinskega težkokategornika - karavanski BMW M5 touring s 727 konjskimi močmi in z maso krepko čez dve toni, takoj za njim pa najbolj zmogljivega minija JCW s 170 kW (231 KM) – v kabrio različici. Oba sta namenjena ekstremnim voznim doživetjem. Sta pa popolnoma drugačna avtomobila. Če je BMW M5 touringa spremenil v vsakodnevno uporaben avtomobil, kjer boste redko vozili tako hitro kot to omogoča kombinacija električnega motorja in osemvaljnega bencinskega motorja, vse skupaj je tako brutalno, da gre včasih že prehitro, pa je mini JCW cabrio veliko bolj uživaški avto.
Ni tako brutalno hiter, je pa še vedno zelo hitro drsenje skozi ovinke obvladljivo in res uživaško, sploh z vetrom v laseh. Vsekakor pa je to avto, s katerim se je treba konec tedna zapeljati na izlet, med tednom pa je veliko manj uporaben, predvsem na račun manjšega udobja.
Čeprav v dolžino meri manj kot 3,8 metra, pa so prav kompaktne mere ob izredno zmogljivem bencinskem motorju, izredno zmogljivem podvozju ter krmiljenju in veščem vozniku, dovolj, da je to avto, ki bo vožnji z vetrom v laseh in kapico s ščitnikom na glavi, ustvari čisto gokart izkušnjo.
Danes iz delavnice John Cooper Works, ki jo označuje slovita kratica JCW, prihajajo najbolj zmogljive različice vseh Minijevih modelov, vendar vedno ni bilo tako. John Cooper se je namreč z avtomobili poklicno ukvarjal veliko prej, kot pa je sir Alec Issigonis razvil prvega mini morissa, ki je bil tudi osnova za slovite Cooperjeve rally specialke. Zgodovina oddelka JCW se je namreč začela julija 1923, ko se je v angleškem Surreyu rodil John Newton Cooper, ki je pozneje postal gonilna sile podjetja Cooper Car Company , s svojimi dirkalniki z motorji v zadkih pa tudi legenda avtomobilskega dirkanja. Več o zgodovini JCW tukaj.
Mehka streha naredi pravi kabriolet
JCW je že leta oznaka za najmočnejše minije. Tudi v novi generaciji so uporabili štirivaljnik z dvojno turbo podporo, ki je sposoben na prvi kolesni par izvreči 170 kW (231 KM) in 380 Nm navora. Tako kot njegov daljni sorodnik M235 uporablja menjalnik z dvojno sklopko. Podvozje pa so za novo generacijo izpilili kar na prototipu, ki so ga poslali na peklensko preizkušnjo 24 ur Nürburgringa. Domov se je vrnil s pokalom za zmago v svoji kategoriji.
In nič drugače ni pri kabrioletu – za štiri! Ohranja enak športno nabuhel videz, okrašen z raznimi dodatki in bojnimi barvami. Večslojna streha (na njej je bil v našem primeru upodobljen tudi znameniti zaščitni znak minijev, britanski Union Jack), je "old-school" platnene sorte s to posebnostjo, da se lahko zgolj delno odpre nazaj za 40 centimetrov (ustvari občutek sončne strehe) ali pa povsem pospravi v prtljažnik v tihih 18 sekundah.
Za to morate držati gumb, ki je pozicioniran pri vzvratnem ogledalu. Streho je mogoče odpirati ali zapirati tudi med vožnjo, do hitrosti 30 km/h, ali pa na daljavo, kar je še posebej priročno, ko se pripravlja na dež. Tudi preko aplikacije, tako, da imate podatek na zaslonu telefona, ali je streha odprta ali zaprta.
Kapa s ščitnikom obvezna na zadnjih sedežih
Streha naj bi zagotavljala boljšo toplotno in zvočno izolacijo. Ker smo vozilo preizkušali v toplem delu leta, nas zeblo vsekakor ni, samodejna klima pa je hitro shladila kabino, če je bila pripeka prevelika, da bi spustili streho. Je pa vožnja s postavljeno streho na avtocesti še vedno dovolj udobna tudi na daljši vožnji. Potniki so dobro zaščiteni pred vibracijami in zunanjim hrupom. Seveda pa občutek ni enak, kot, če bi uporabili trdo streho. Tam je udobje vožnje večje. Vožnja brez strehe je uživaška tudi na avtocesti. Vozili smo se do hitrosti 130 km/h, je pa še vedno priporočljiva kapa, sploh za dekleta z dolgimi lasmi, če ne želijo imeti povsem skuštranih las. Če zadnji sedeži niso zasedeni, lahko posadka spredaj odpre usmerjevalnik zraka, ki preprečuje vrtinčenje zraka v notranjosti.
Mehanizem strehe in ojačitve spodnjega dela kabrioleta naredijo za 105 kilogramov težjega v primerjavi s klasičnim JCW, kar v našem primeru z avtomatskim menjalnikom prispeva k 0,3 sekunde slabšemu pospešku (6,4 sekunde od 0 do 100 km/h). Največja hitrost je kar 245 km/h.
Tudi znotraj ne manjka raznih športnih dodatkov, ki še popoprajo siceršnjo izkušnjo sedenja in upravljanja. Za vrhunski zvok skrbi Harman Kardon, namesto klasičnega zaslona imamo veliko okroglo ploščo. Nekateri so ji nadeli ime 'vinilka'. Posebnost je HUD zaslonček nad volanom, ki pri preklopu na športni program na podlagi navigacije začne igrati vlogo reli sovoznika. Z barvami in grafičnim izrisom ovinkov napoveduje stopnjo krivine naslednjega zavoja. Zelo domiselno.
Zadnja sedeža za otroške noge
Avto je registiran za štiri osebe. Zadnja sedeža? Ko smo bili v vozilu štirje, zadaj dve dekleti, devet in 12 let, je spredaj za voznika ostalo res malo prostora za noge. Če želite voziti dinamično, je prostora v resnici le za dva, razen, če imate kot voznik res kratke noge in roke. Prtljažnik je z 211 litri prostornine zasilen, dovolj, da vanj stisnete dva ali tri nahrbtnike, da se za konec tedna štirje odpravite v hotel.
Do prtljažnika se dostopa skozi krilna tretja vrata, ki v odprtem stanju sprejmejo največ 80 kg obremenitve. Dovolj, da zdrži silo sedenja obeh mojih otrok.
Ko zapoje še iz izpušne cevi ...
Vožnja brez strehe je imela še eno prednost. Bolje smo slišali zvok 2,0-litrskega bencinskega motorja z dvojnim turbopolnilnikom. V kombinaciji s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom je za dodaten smeh na obrazu poskrbel tudi izpušni sistem. Pri prestavljanju pri večjih hitrostih ali pod obremenitvijo izpuh buči.
Prestavljanje navzdol in zaviranje z motorjem v športnem načinu iz večjih hitrosti spremlja še ena kanonada, ki prihaja iz velike izpušne cevi, ki je na sredini zadnjega odbijača. Kombinacija s trdim in natančnim podvozjem, predvsem pa res natančnim krmiljenjem, dobesedno zaigra simfonijo za pravega avtomobilskega navdušenca.
Pogonski agregat ima obilo moči na celotni skali vrtljajev. Pospeševanje je linearno, sodelovanje s samodejnim menjalnikom pa zgledno. A predvsem, ko prestavljamo sami, z obvolanskima ročicama. V gokart načinu, ki je eden od številnih načinov, ki ga lahko izbere voznik v meniju osrednjega zaslona, menjalnik pogosto predolgo drži motor v visokih vrtljajih, zato v vozilu pri športni vožnji postane že preglasno.
Je pa mini JCW v cabrio izvedenki pravi cestni gokart, ki ga enostavno lovili skozi hitre ovinke. Ni prezahteven za vožnjo. Pri vožnji skozi ovinke in grbine se ne zvija, je pa zelo trd. Na cestah s slabšim asfaltom boste občutili vsako grbino in luknjo.
Na porabo bencina nismo bili pretirano pozorni v tem avtomobilu, saj je to avto za uživanje ob koncu tedna. V mestu je bila okoli 9 litrov, v kombiniranem načinu pa 7,8 l/100 km. Ima pa ta avtomobil le 44-litrski rezervoar, zato so obiski bencinskih črpalk v njegovem primeru pogostejši.
Zaključek
Mini je pripravil športen kabriolet z zelo dobrimi voznimi zmogljivostmi, ki je v prvi vrsti zabaven avtomobil. Poleg tega lahko vanj sedejo štiri osebe, zadaj predvsem otroci. Vendar pa ima verjetno vsak, ki kupi ta avtomobil, v garaži vsaj še en avtomobil. Poleg tega Mini JCW cabrio ni poceni. Model Mini Cooper JCW stane od 44.000 evrov. Če k temu dodamo še opremo, za katero Nemci tradicionalno radi zahtevajo dodaten denar, že presežemo mejo 50.000 evrov.