PLUSI, MINUSI

Plusi: zunanjost, drugačnost, avdio sistem. Minusi: kakovost materialov, zmogljivosti.

Ameriški proizvajalci že vrsto let naskakujejo evropski tron in kupce nagovarjajo z drugačnim pristopom. Takšen je tudi novi avenger. Drugačen.

Da ga ni zrisala evropska roka, je jasno že na prvi pogled. Predvsem sprednji del je zelo masiven, enako pa lahko trdimo za izbokline okoli blatnikov in obliko zadka. Hišni oblikovalski pristop je zelo samosvoj, kar dela dodgee izvirne in prepoznavne.

V notranjosti se zgodba ponovi, a avenger želi biti predvsem športna limuzina s prostornostjo v drugem planu. Sedeži so odeti v usnje, volanski obroč je med večjimi in mehkejšimi. Sredinska konzola je zelo prečiščena. Hvalimo avdiosistem, manj pa kakovost materialov – ti bi lahko bili boljši.

Preverjena tehnika
Menjalnik ponuja šest prestavnih razmerij, je pa na kožo pisan bolj umirjenim voznikom. Motor, ki je poganjal testnika, ni delo Dodgeevih inženirjev, ampak so si ga izposodili pri Volkswagnu.

Gre za dvolitrski dizelski štirivaljnik, žal še s sistemom tlačilka šoba, kar pomeni glasnejše delovanje, je pa po drugi strani med gospodarnejšimi. Zmore 103 kW ali 140 KM in 310 Nm navora, kar zadosti za 200 km/h, pospešek pa znaša zelo povprečne 11,8 sekunde. Podvozje je mehko, pri hitrejši vožnji pa utegne hitro zaplesati zadek, ki vam ga nato pomaga ukrotiti elektronika (ESP). Poraba in cena ostajata zmerni, kar bo prav gotovo veljalo tudi za prodajne številke.